piše: Silvia Trkman

Če nadaljujem razmišljanje iz prejšnje številke: v Ameriki me je najbolj presenetilo prav to, kar, žal, čedalje več videvam tudi pri nas – številne pse, ki jih imajo lastniki zgolj za druge pse, sami pa zanje nimajo časa.

V intervjuju za Clean Run (največjo agility revijo) me je novinarka vprašala, od kdaj imam pse, v nadaljevanju pa še to, kdaj sem se začela zanimati za šolanje psov in se s tem ukvarjati. Debelo sem jo pogledala in razložila, da me šolanje psov zanima veliko dlje časa, kot imam pse, in da imam pse predvsem zato, ker me zanima šolanje, zato se z njim kontinuirano (se pravi, praktično vsak dan) ukvarjam od prvega dneva, ko sem dobila svojega prvega psa.

Pse imam pač zato, da lahko z njimi kaj počnem in nikoli ne bi samo imela psa. V lastništvu psa nikoli nisem videla nobenega čara – je polno stroškov, skrbi in odgovornosti. Pse imam zgolj zato, ker me vedno znova očara to, kako psi delujejo v krdelu z mano, kako se učijo novih stvari, kako se igrajo, kako komunicirajo, kako živijo. To lahko proučujem zgolj tedaj, če sem del njihovega sveta, zato z njimi veliko delam, jih učim novih neumnosti in se z njimi veliko, zares veliko igram.

Nasprotno vedno znova opažam, da nekateri šolanje psov dojemajo kot nujno zlo. Povsem odveč jim je in komaj čakajo dan, ko bo kuža končno osvojil osnovna povelja, nujno potrebna za življenje z njim, da bodo potem lahko na šolanje za naslednjih 15 let pozabili. Sama z grozo pričakujem dan, ko bom svojega psa naučila vse, kar mi omogočajo meje moje domišljije. Zame je šolanje edini smisel lastništva pa in za moje pse je to najlepši del dneva. Ko v roke primem kliker, se La zasvetijo oči in intenzivnost, s katero mi ponuja vedenja ter bliskovitost, s katero delujejo njeni možgani, mi vedno znova zvabita nasmeh.

Šolanje psa, ki smo ga naučili, da se je učiti zabavno, je namreč nadvse zabavno. Vedno znova nas bo očaral s svojo inteligenco, načinom razmišljanja, entuziazmom.

V procesu učenja je nedvomno nadvse impresiven AHA moment: to je tisti trenutek, ko psu nenadoma vse postane jasno. Gre za zelo zanimiv trenutek, največkrat se zgodi kar čez noč: kuža do današnjega dneva še ne razume povsem vaje, a že naslednjega dne mu je brez dodatne vaje vse povsem jasno. Še zlasti zanimivo pa je, ko ste temu trenutku priča, ko lahko tak pasji – "aha, to!" naravnost vidite na njegovem obrazu. Ko smo mudiko Šja učili skakanja na hrbet njene vodnice, ji je na začetku to ali uspelo ali ne, odvisno pač od tega, kako natančno smo ji pokazali, kaj hočemo. Potem pa, ko sem ji že ne vem kolikokrat poveljevala "prostor", da bi se njena vodnica pripravila an skok, ji je kliknilo. Niti trznila ni, pa vendar ji je šel čez obraz tako zadovoljen nasmešek, da sem v trenutku vedela, da je to to, da vaja ni več potrebna in da je Šja vse jasno.

Za težje vaje pa psi kdaj pa kdaj potrebujejo "inkubacijsko fazo". S tem sem se v največji meri srečala pri učenju stanja na prednjih tačkah. Ta vaja namreč ni zgolj psu težko razložljiva, saj gre za povsem nenaravno situacijo, ki jo v naravi nedvomno nikoli ne boste videli, ampak je znj tudi fizično zelo zahtevna, saj zahteva veliko ravnotežja in popolno koordinacijo – zato se s to veščino lahko pohvali le redkokateri cirkuški kuža.

Tudi pri La sem skorajda obupala. Pravzaprav sem povsem obupala, saj se v nekaj tednih iz določene faze nisva mogli več premakniti. Ker nisem bila prepričana, da je tega sploh fizično sposobna, sem učenje opustila – do nekega večera kar nekaj mesecev po tem, ko je La, ko sem jo skušala naučiti nekaj povsem drugega, sama ponudila vajo stanja na prednjih tačkah, in sicer na višji stopnji kot tisti, na kateri sva obupali pred meseci. Po tem dogodku je bilo treba le še nekaj piljenja in izpopolnjevanja in dandanašnji je La eden tistih redkih kužkov, ki zna stati tudi na prednjih tačkah. Za to je bilo treba kar nekaj vaje in res presenetljivo dolga inkubacijska faza – in seveda Lajčkina samoiniciativnost, da spet sama od sebe pokaže, kaj zna.

To je veliak prednost, ki jo imamo vsi, ki šolamo s klikerjem: naši psi vedenja ponujajo sami od sebe. Klasično šolani psi si tega nikoli ne bi upali, naši "kliker psi" pa dobro vedo, kako zelo ubogljive vodnike imajo in da od njih lahko dobijo najrazličnejše dobrote, če se vedejo tako, kot vodniki želijo. Zato takoj, ko opazijo, da si njihov vodnik nekaj želi, ponudijo ves repertoar vedenj, ki jih že znajo, največkrat pa kar vse hkrati. Ob tem ne morete prezreti bleska v njihovih očeh – in to je morda moj najljubši trenutek v procesu šolanja: ko kuža nima niti še približnega pojma, kaj ga učimo, ampak kaže povsem očitno in tako zelo intenzivno željo, da se tega nauči. Vsi, ki so kadarkoli videli La v tej fazi, so doživljenjsko prepričani, da šolanje psov ni prisila, ampak jim je to v naravi in da v njem neznansko uživajo.

Da, zato imam pse: samo zase, zato, ker se radi skupaj učimo, igramo, sprehajamo. Za vse te aktivnosti vsak dan porabim kar nekaj ur in v Ameriki vedno znova razlagam, da je v Sloveniji samoumevno, da vsak svojega psa vsak dan sprehaja vsaj eno uro. Žal pa tudi pri nas vse več ljudi to eno uro preživi v klepetu z drugimi lastniki psov na najbližjem travniku in brez kakršnekoli komunikacije s svojim psom. To je v Ameriki skorajda norma: ljudje v mestih imajo ponavadi enega ali dva psa, ki ju vsak dan peljejo do najbližjega pasjega parka, kjer se psa lahko igrata z drugimi psi, medtem ko sami pijejo kavo in klepetajo; ljudje iz predmestij pa imajo od tri do deset psov, ki so sami po 10 do 14 ur na dan, zaprti v hiši ali na vrtu, prepuščeni vzgoji drugih psov.

Celo agility psom v Ameriki ne gre veliko bolje: sprehaja jih nihče, enkrat ali dvakrat na teden jim lastniki plačajo fizioterapevta ali kiropraktika, ki jih obišče na domu, en ali dva večera na teden pa jih vzamejo na trening. Sicer pa so ure in ure sami oziroma z drugimi psi.

Ob vsem tem se človek res lahko vpraša, zakaj sploh imeti psa? Zakaj imeti tri, štiri, pet psov?

Sama nikoli ne bi imela niti enega psa, če zanj ne bi imela časa. Za mladička se odločim šele, ko sem prejšnjega psa naučila vsega, česar se mi je uspelo spomniti, in ko vem, da bom novemu kužku lahko posvetila ves svoj čas. Na svojega prvega psa sem čakala skoraj 10 let, do svojega drugega psa sem se naučila, kako uporabljati internet, do svojega tretjega psa sem se naučila francoščine, na svojega četrtega pa psa potrpežljivo čakam že več kot eno leto. Za mladička mi pač nič ni odveč. Predvsem pa mi ni odveč naslednjih nekaj mesecev vsak dan posvetiti kužku.

V Sloveniji smo zadnjih nekaj let priča dvema nasprotnima tokovoma: amerikaniziranim travnikom s trumo psov, na drugi strani in na srečo pa vedno bolj skrbnim in izobraženim lastnikom psov.

Tako smo nekoč v pasjih šolah videvali zgolj službene pasme, sledilo je obdobje, ko so v pasjo šolo prišli vsi tisti, ki so pri enem letu ugotovili, da ima pes njih in ne oni psa, danes pa se vse več ljudi zaveda, da je preventiva boljša kot kurativa in prihajajo v malo šolo z iskrenim zanimanjem za šolanje. Vedno več ljudi me kliče in se zanima za tečaje, celo še preden dobijo kužka. Taki klici me vedno znova spravijo v dobro voljo: res je sicer, da nikoli ni prepozno, vendar pa tudi nikoli ni prezgodaj in težave je nedvomno laže preprečevati kot jih reševati.

Zato morda le ostaja upanje, da Slovenija uide amerikanizaciji. Da nismo tako zelo kapitalistični, da si ne bi mogli vzeti časa za svoje kužke. In ne tako zelo socialistični, da se nam to ne bi zdelo vredno. Zato ostajam optimistična in verjamem, da je življenje na sončni strani Alp vedno bolj sončno za čedalje več kužkov. Da vedno več kužkov dela to, kar je v njihovi naravi: tvori krdelo s svojim vodnikom in se z njim lahko vsak dan igra, sprehaja in uči.