piše: Silvia Trkman

"Brez prisile" torej ni zgolj leporečje, če brez prisile dejansko ŠOLAMO, ne zgolj govorimo o tem in se hvalimo, da mi že ne uporabljamo sile, hkrati pa svojega psa tudi še ničesar nismo naučili. Brez prisile lahko do zanesljivih rezultatov psa izšolamo zgolj in samo s popolno doslednostjo in disciplino, očitek o permisivnosti vzgoje brez prisile je sila daleč od resnice.

Prav zaradi doslednosti in discipline, ki jo zahteva šolanje, nekateri takemu načinu šolanja očitajo tudi obratno od permisivnosti, in sicer kar krutost: mojemu ubogemu kužku pa že ne bo treba delati za hrano, hrano mora imeti vedno na voljo, nikoli ne sme biti lačen in tudi za mojo pozornost in druge ugodnosti se mu ni treba potruditi. Napaka!

Psi radi delajo. Ljudje so jih udomačili prav zavoljo tega, zato namreč, ker radi sodelujejo s svojim krdelom. Psi za svojo hrano delajo že od pradavnine, večerjo si je bilo nekoč potrebno pač ujeti in največkrat je bilo to najlažje tako, da je sodelovalo vso krdelo. V naravi jim ni nihče pred nos prinesel polne sklede briketov – in velika večina nas pri svojih psih še vedno opaža, da psi lovijo radi. Prav tako radi, kot se poženejo za zajcem, veverico ali srno, delajo tudi kaj drugega. In prepričana sem, da če bi lahko izbirali, ali svoj obrok dobijo iz lične posodice ali kot nagrado, bi brez obotavljanja izbrali drugo. Dajte jim na izbiro in videli boste.

Sama sem na zamisel o hranjenju iz roke prišla po zaslugi male La. Do prihoda sedemtedenske, niti dva kilograma težke La, se mi je zdelo povsem samoumevno, da moji psi vsak dan dobijo hrano v svoji posodi, ob točno določenem času – kot sem se naučila iz knjig.

Potem pa je prišla La. Že prvi dan me je očarala s svojo inovativnostjo, entuziazmom in količino energije, ki jo je vložila v vse, kar je počela. Od tedaj dalje sem njen najbolj zagret "fan" in v svojem silnem navdušenju nad njo jo nagrajujem tako rekoč za vsak korak: vse, kar naredi, se mi zdi tako zelo ljubko, inovativno in inteligentno, da si ne morem pomagati, da je ne bi za to tudi nagradila. Ker je z mano 24 ur na dan, sedem dni v tednu ter vse tedne v letu, si lahko predstavljate, koliko nagrad dobi. In ker je kot sedemtedenski mladiček dobila več nagrad, kot naj bi sploh dobila hrane na dan, sem klasične obroke preprosto ukinila. In edino, kar sem si želela, je bilo to, da bi bila večja in bi zato lahko več pojedla in da bi jo lahko za to še več nagrajevala.

Če česa, sem torej kriva zgolj tega, da La veliko nagrajujem, nikakor pa ne krutosti, ker mora uboga revica delati za hrano. La dela tako ali tako, saj je delovne pasme, katere brezdelni predstavniki so vsi po vrsti uničevalni, nevrotični bevskači – z nagrajevanjem pa dosežem zgolj to, da dela stvari, ki so všeč tudi meni, namesto da mi po svojem okusu dekorira stanovanje.

Ja, La v delu naravnost uživa, njeni predniki so bili pač dolga tisočletja selekcionirani zgolj na podlagi želje do dela in sposobnosti delati od jutra do večera na prostranih pašnikih v Pirenejih z več tisoč ovcami. Več tisoč ovc La ne morem dati, lahko pa jo zaposlim kako drugače in za to mi je neizmerno hvaležna, saj že po enem brezdelnem dnevu ne ve, kam bi s svojo energijo.

No, in potem zadnjič slišim, da šolanje brez prisile ni možno, da nekateri sicer res ne cukajo, zategujejo in obešajo psov, zato pa jih v delo silijo tako, da jih hranijo samo za dobro opravljeno delo. Ha!

La še vedno večino hrane, pogosto celo vso, res dobi za nagrado, a niti po naključju ne zato, ker sicer ne bi delala, ampak zato, ker sem tako zelo navdušena nad njenim delom, da ji to hočem povedati tudi v obliki nagrad. To zimo, ko nam je sneg preprečil agility treninge, nekako pa sem le morala zaposliti njene hiperaktivne možgančke, navajene na vsakodnevno razmigavanje, sem jo naučila kakih dvajset, trideset novih trikov in za to porabila ves njen obrok, pa še dve pesti najmanjših briketkov, ki se jih dobi na tržišču. Nagrade so pač za psa nujna informacija, kaj natančno nam je v pasjem vedenju več. Seveda pa ni nujno, da je nagrada v obliki hrane, nagrajujemo lahko tudi z igračko ali pohvalo, a oboje vzame več časa in prekine tok učenja, kadar učimo kaj novega, zato sama nova vedenja raje učim s hrano, medtem ko že naučena vedenja raje nagrajujem z igračko. V nobeni od oblik pa nagrade ne morejo prisiliti psa v delo, saj bi bilo to v nasprotju z definicijo nagrade.

Skrivnost vseh nas, ki šolamo brez prisile, torej ni, da psa z nagradami poskušamo prisiliti v delo, ampak to, da psu delo predstavimo kot najbolj zabavno zadevo na svetu in edini razlog, zakaj uporabljamo nagrade, je v tem, da s tem damo psom informacije, kaj bi v njihovem ravnanju radi še večkrat videli – za razliko od tistih, ki s potegi in zategi psom dajejo informacije zgolj o tem, česa v njihovem vedenju nočejo videti. Nagrade potemtakem služijo učenju novih ali izboljševanju starih vedenj, naši psi pa bi delali tako ali drugače, hrane zato že ne potrebujemo.

La, denimo, misli, da je vaja "poleg" najbolj zabavna možna vaja in kot mladič je vse sprehode prehodila "poleg", čeprav je za to nikoli nisem nagrajevala, saj mi je šla zadeva rahlo na živce, sprehodi z La, prilepljeno ob levo nogo, ki obsedeno zre v moj obraz, pa niti po naključju ne sproščujoči. Zato sem jo morala dejansko naučiti, da se na povelje sprehaja po svoje, "poleg" pa ji je še vedno žur – da o vajah, kjer lahko skača, se vrti in divja, sploh ne govorim: skakanje na hrbet ali v naročje, pa vrtenje v levo in desno itd. je za La tak žur, da zadevo lahko uporabim kot nagrado za druga vedenja, ki zanjo niso tako zelo samonagrajujoče, nikakor pa mi je nikoli ni treba v ta vedenja "prisiliti z nagrado". Za agility seveda velja enako: agility kot tak je za La največja nagrada.

La v delo res nikoli ni treba siliti. Občasno jo je treba prisiliti v nedelo in jo zapreti v boks, saj je pravi deloholik in edino, česar ne mara, je to, da se delo enkrat konča. Sicer pa bi ona delala vedno in ves čas, tudi brez nagrad, samo zato, ker rada dela. V tem La ni nič posebnega: vsi psi radi delajo in prav zato je mogoče šolati brez vsake prisile.

Vsi psi, ki uniččujejo stanovanja, glodajo čevlje, kopljejo luknje, lajajo in tulijo, si ližejo tačke, lovijo rep, preslišijo vaše klice in se raje igrajo z drugimi psi ali lovijo zajce, vam hočejo povedati prav to: da bi radi nekaj delali. In da ne vedo, kaj naj delajo, ker jih tega očitno niste naučili, ker jih niste dovolj zaposlili – zato pač delajo to, kar je na dosegu njihove domišljije. In ko nanje kričite, jih kaznujete in se nad njimi pritožujete, svojim psom s tem priznate zgolj to, da res nimate pametnejših idej, kaj bi oni lahko počeli in zato bodo tisti najbolj bistri hitro ugotovili, da bi bili sami boljši vodja kot vi, saj imajo še vedno več idej kot vi.

To, da psi radi delajo, ima pač tudi svoje negativne posledice: če jih ne zaposlite dovolj, se zaposlijo sami.

Prav problematični psi so najboljši dokaz za to, da psi delajo radi. In raje kot psi delajo in bolj delovno zgodovino ima za seboj določena pasma, bolj bodo psi problematični, če jih ne boste zaposlili.

Skorajda bi lahko zapisali formulo , da več kot ima pes potenciala, bolj kot bi lahko blestel na vseh možnih področjih šolanja, težavnejši bo ta pes doma, če ga ne boste dovolj zaposlili. Zavoljo istega razloga veliko border collijev blesti na tekmah v agilityju, v paši, v fly-ballu, poslušnosti itd. – po drugi strani pa je spet veliko borderjev, ki uničujejo stanovanja, lovijo avtomobile, komarje in kolesarje ali bolščijo v zid – ker jim njihovi lastniki niso dali možnosti, da bi blesteli v čem drugem … Če jim ne omogočite, da blestijo v delu, se pripravite na to, da bodo blesteli v nezaželenem vedenju. To velja za vse odlične delovne pse, za vse ovčarje, lovske in polarne pse.

Še več: zgolj skozi delo s psom boste psu res dali občutek, da živi v krdelu, zato zaposleni psi nimajo razloga in ne časa, da bi preizpraševali svoj rang. A več o tem kdaj drugič.