piše: Silvia Trkman

Ja , moji psi delajo za svojo hrano. Ne zato, ker sicer ne bi delali, ampak prav zato, ker tako zelo radi delajo in ker si s svojim entuziazmom, inovativnostjo in intenzivnostjo pri delu zaslužijo toliko nagrad, da bi ob dodatnem obroku vsi postali še enkrat težji.

Moj razlog za hranjenje iz roke ni siljenje psa v delo, pač pa preprosto dejstvo, da z mladičkom tako zelo veliko delam in ga tako zelo veliko nagrajujem, da predpisano količino hrane poje že čez dan in za nagrado. Razlog, zakaj enak režim svetujem tudi svojim malošolnikom, pa je, da NJIH prisilim, da s svojimi psi vsak dan delajo vsaj nekajkrat na dan.

Zakaj toliko delati s psom? Prvi razlog je nedvomno ta, ki sem ga omenila že v prejšnjem članku: zato, da se kuža res počuti kot del krdela, zato, da zaposlimo njegove možgančke in preprečimo nezaželena vedenja, ki jih kuža izumi zaradi dolgočasja, zato torej, ker je zdolgočasen pes težaven pes, zaposlen pes pa priden pes.

Poleg tega pa posamezne vaje potrebujejo veliko utrjevanja, na kar novi lastniki pogosto pozabljajo: takoj, ko vidijo, da njihov kuža na povelje "prostor!" z nekaj truda na koncu le leže, je zanje to to, kuža v njihovih očeh zdaj vajo zna.

No, žal le ni tako zelo preprosto. Zame kuža še ne zna vaje "prostor", če se uleže, kadar mu v dnevni sobi nakažemo z roko, naj se uleže, zunaj pa to naredi le, kadar ravno nima pametnejšega početi. Zame kuža zna vajo "prostor", kadar na prvo povelje leže vedno in povsod ne glede na to, kaj v tistem trenutku dela. Ko me torej kličejo morebitni kandidati za malo šolo in me sprašujejo, katere vaje se učimo, vedno razočarano pripomnijo: "Pa saj naš vse to že zna!" In ko jih vprašam: "Kaj res, ali kuža pride, ko ga pokličete, medtem ko se igra z drugimi psi, se uleže, če mu to rečete, medtem ko teče k drugemu psu, hodi ob nogi tudi brez povodca, v okolju, polnem motečih dejavnikov" je odgovor vedno znova: "No, to ne, ampak v osnovi razume kaj naj bi naredil. Naredi pa tega seveda ne vedno."

No, kuža seveda razume "sedi" in "prostor" v domačem okolju, za to potrebujete, povprečno tri minute in kuža bo sedal in legal na povelje, z nekaj pomoči kretenj. "Sedi" in "prostor" na tej ravni res še nista kdove kakšen dosežek šolanja in na tej ravni še ne bi rekla, da pes vaje zares zna, saj so za zdaj še povsem neuporabne. Psi namreč slabo generalizirajo in če jih vaje učimo zgolj v dnevni sobi, bodo vajo obvladali le v dnevni sobi. Vaje je zato treba utrjevati v najrazličnejših okoljih in okoliščinah, tudi ko se kuža giblje, igra ali vohlja.

Zame je šolan pes tak, ki uboga vedno in povsod: "sedi" in "prostor" v dnevni sobi ni dovolj. Za "sedi" in "prostor" v dnevni sobi potrebujemo tri minute, za "sedi" in "prostor" vedno in povsod pa potrebujemo veliko vaje in veliko motivacije. Pozitivne motivacije seveda, torej veliko nagrajevanja … Zakaj pa ne priporočam sile ali kakršnekoli druge oblike pozitivnega kaznovanja?

Nihče ne trdi, da šolanje s silo ne deluje. – No, vsaj pri večini pasem, pri polarnih psih na primer pa preverjeno ne deluje.

Še več, na kratek rok deluje bolj opazno in impresivno kot šolanje brez prisile in prav to je največja težava: ljudje se trudijo in trudijo, potem pa jim na določeni točki zmanjka potrpljenja, uporabijo silo in presenečeni pes seveda reagira natanko tako, kot bi si oni želeli. Prijetno presenečeni lastniki so prepričani, da so odkrili nov, uspešen način šolanja, silo uporabljajo čedalje pogosteje … Pes pa se nanjo odziva vedno manj, postaja vedno bolj neobvladljiv, uporniški ali celo agresiven in v končni fazi mora kuža v nov dom …

Takih zgodb je veliko, veliko preveč. Zato je čas, da o tem spregovorimo. Šolanje s silo ni neka čudežna metoda, ki vam jo prikrivamo iz čiste zlobe. Šolanje s silo ima dolgo, predolgo zgodovino in ne tajimo: daje rezultate. Na kratek rok morda celo impresivne rezultate – na dolgi rok pa največkrat nezaželene rezultate… To je glavni razlog, zakaj sile NE priporočamo. Ne toliko zavoljo usmiljenja do psov, kot zaradi usmiljenja do ljudi.

Zategi in potegi res ne bodo ubili psa, bodo pa ubili odnos, ubili bodo zaupanje, veselje do dela, mahajoče repe in žareče oči. Ker se kuža na določeno stopnjo sile sčasoma navadi, jo bo treba vedno bolj stopnjevati in v končni fazi bomo le še kričali in zategovali. Je to res to, kar pričakujemo od psa? Je pohleven pes z repom med nogami in prihuljeni uhlji res pes, na katerega smo lahko ponosni? Je ubogljivost iz strahu sploh kaj vredna?

Zame ni. Prestrašeno plazeči se psi so največja sramota in žalostno jih je gledati. Zame je "poleg" kaj vreden zgolj tedaj, ko rep navdušeno maha, ko je pogled psa usmerjen navzgor, ko je pes v navdušenem pričakovanju. In zame je odpoklic kaj vreden zgolj tedaj, če se kuža z največjim veseljem obrne in priteče s polno hitrostjo.

Vse lepo in prav, pogosto slišim, šolanje brez prisile sicer daje vesele kužke, ki ubogajo, kadar ravno nimajo nič pametnejšega početi, za zanesljive rezultate v vsakem trenutku pa je sila preprosto neizogibna. No, tu se spet ne strinjam: šolanje brez prisile namreč daje vesele kužke, ki jim je delo najbolj zabavna stvar na svetu in zato v takih razmerah njihova prioriteta.

Se nas mora pes zato, da dela vedno in povsod, res bati? Ne, pes, ki dela zavoljo strahu, nikoli ne bo dal vse iz sebe in nikoli ne bo tako zanesljiv kot pes, ki dela iz veselja. Pes, ki dela iz strahu, bo vedno iskal priložnost, ko grožnja s silo ni prisotna, in bo ubogal vedno in povsod šele, ko bomo povsem strli njegovo voljo. To pa pri nekaterih psih niti ni mogoče. Zdaj razumete, zakaj so pred petnajstimi leti še mislili, da samojedov še ni mogoče šolati? Ker se jih na ta način res ne da!

Psi bodo delali vedno in povsod samo, če si bodo vedno in povsod to želeli. Iz tega razloga bodo delali vsi psi in ne le nemški ovčarji.

Opažanja ameriških profesionalnih trenerjev psov in drugih živali so zato povsem nasprotna splošnemu prepričanju: živali, šolane s silo, delajo samo pod grožnjo sile. Zato je ta način šolanja za delo dolgoročno povsem neuporaben. Nasprotno daje šolanje z zgolj pozitivno motivacijo veliko boljše rezultate, predvsem če gre za delo na daljavo ali za šolanje psov za invalide ali kako drugače prizadete osebe, od katerih ne moremo pričakovati izvajanja grožnje s silo – kar bo kuža po nekaj mesecih tudi ugotovil in začel izkoriščati. Nasprotno se ta težava pri psih, šolanih brez uporabe sile, seveda ne pojavi, saj psi delajo zato, ker radi delajo.

S silo je morda mogoče izšolati psa za izpite, ni pa ga mogoče izšolati za življenje. Šolanje s silo morda ponuja vabljivo bližnjico, a daje kratkoročne in nezanesljive rezultate, poleg tega pa je potencialno nevarno, zahteva velikega strokovnjaka in ob nepravilnem doziranju, napačni izbiri trenutka ali oblike deluje ravno obratno, kot bi si želeli.

Šolanje, ki ga priporočamo, pa nasprotno ne more škoditi, zahteva pa, priznam, veliko časa, veselja in iznajdljivosti.

Če želimo, da bo kuža ubogal tudi kje drugje kot v dnevni sobi, bo treba s kužkom delati tudi kje drugje in biti bolj zanimiv, ne le od kavčev v dnevni sobi – kar res ni preveč težko – ampak tudi od drugih psov, ljudi, vonjav, itd. To pa je že težko, priznam. Zahteva redno ukvarjanje s kužkom, veliko energije in domišljije, kako biti "more interesting as dirt" kot bi rekli Američani. Toda … Saj zato ga pa imamo, mar ne? Zato, da se z njim veliko ukvarjamo, igramo, ga učimo.

Skozi sodelovanje s kužkom si bomo mimogrede prislužili tudi središčno pozicijo njegovega sveta, mesto njegovega najljubšega partnerja v igri, položaj osebe, ki ji gre zaupati. Ja, vodilno mesto si prisluži, ne pribori. In strah zbujajoči nepredvidljiveži s svojimi nenadzorovanimi in za psa nerazumljivimi izbruhi nasilja, si tega mesta resnično ne zaslužijo. Odločitev, katero od teh dveh pozicij hočete predstavljati za svojega psa, je vaša.