piše: Silvia Trkman

Zakaj sploh šolati, smo v tej rubriki že pogosto spraševali. Ampak še vedno je najpogostejše vprašanje, ki ga dobim v mali šoli, ko začnemo kužke učiti vaje "glej me", čemu to služi, kakšna je praktična uporabnost te vaje?

Seveda razložim, da s to vajo kužke učimo, da so pozorni na vodnika, kar je prvi pogoj vsakega šolanja, pa da bomo iz te vaje postopno zgradili vajo "poleg", itd. Zanimivo, da vaje "poleg" nihče ne postavlja pod vprašaj, čeprav je prav tako skorajda brez uporabne vrednosti za vsakdanje življenje. Če gremo še korak naprej, lahko trdimo celo, da so za vsakdanje življenje bolj ali manj neuporabne vse vaje, z izjemo odpoklica morda. Še več: če niste lovec, ali ovčar z nekaj sto ovcami, je praktična uporabnost psa zelo blizu ničli. Varovanje hiše? A to so bolj primerne in tudi bolj učinkovite številne alarmne naprave.

Psi pač niso praktični. Lastništvo psa je povezano z velikimi stroški in odgovornostjo, zahteva veliko časa, truda in potrpljenja. Zaradi svojih psov sem se sama dolga leta odpovedovala potovanjem v Skandinavijo ali Anglijo, odpovedala sem se tudi plačanim počitnicam na Barbadosu, saj takrat zaradi karantene moji psi še niso smeli zraven. Takoj ko katerega pustim doma, potrebujem tudi varuško, da sploh ne govorim o tem, da morajo v vsakem vremenu psi dvakrat na dan na sprehod, kar pri treh dolgodlakih psih zahteva kar nekaj čiščenja. Poleg tega La zahteva svojo vsakodnevno dozo trikov, Lo redni agility, sicer dobi epileptične napade, Aiken pa svojim častitljivim petnajstim letom in pol pirmerno potrebuje izhode na prosto skoraj vsako noč.

Moji psi so sicer najboljši psi na svetu in jih nikoli ne bi zamenjala za nobene počitnice na Barbadosu, predstavljajo mi velik del mojega življenja in imam jih neskončno rada, ampak praktični prav gotovo niso.

Prav tako znajo vrsto stvari, a nič od tega, kar znajo, ni kdove kako praktično, vsaj v strogem pomenu praktičnosti ne. Verjetno je najbolj praktično povelje, ki ga poznajo "Lulat!", saj mi to omogoči, da jih pošljem lulat pred daljšim potovanjem, predvsem, ko potujemo z letalom, vlakom ali ladjo, mimo tega pa ne znajo nič kaj posebej praktičnega.

Od časa do časa, ko potrebujejo kakega psa za katero od reklam, se sicer tudi najbolj nepraktični in neumni triki izkažejo za nadvse praktične, vendar pa nikoli ne šolam s to mislijo v glavi. Prav tako jim številni triki pomagajo razviti koordinacijo, kar jim daje prednost pri agilityju, a tudi tega ne učim s tem namenom.

Z učenjem najrazličnejših povsem nepraktičnih neumnosti se posledično tudi krepi naš odnos, vzpostavlja se prav posebna povezava in s tem agility, poslušnost in vse druge zadeve, ki se jih lotimo, postanejo nadvse preproste … Pa vendar ne šolam niti zaradi tega. Zavoljo kontinuiranega šolanja moji psi ostanejo dolgo mladi in zdravi, nikoli ne razvijejo nezaželenih vedenj in nikoli ne preizkušajo svojega ranga; pa vendar niti to ni moj razlog za njih šolanje.

Šolam pač preprosto zgolj zato, ker rada šolam. Tudi pse imam zgolj zato, ker imam rada pse. Niso pa moji psi prav nič praktični in tudi prav nič praktičnega ne znajo.

Zato vedno, ko me ljudje sprašujejo, za kaj naj se odločijo po mali šoli – za osnovno šolo ali agility, kaj od tega bi bilo bolj praktično za vsakdanje življenje, odkrito povem, da prav posebej praktično ni nič od tega. Da pa je oboje lahko tako zanje kot za njihovega psa nadvse zabavno – če jim je to seveda dovolj pomemben razlog.

Šolske vaje "poleg" v normalnem življenju najverjetneje nikoli ne boste uporabili. Čez hlod v gozdu bo skočil vsak pes, za to tudi agilityja ne potrebujete. Agility bo sicer morda izboljšal vez med vodnikom in psom, psa mentalno in fizično zaposlil in izboljšal samozavest, a … agility je navsezadnje zgolj šport. Tudi osnovna šola je bolj ali manj šport. Zares nujno potrebna je morda zgolj mala šola, saj v mali šoli dobite vse potrebne informacije za vsakdanje življenje s psom.

Toda … Koliko pa imate od vsakdanjega življenja s psom, če z njim nič nepraktičnega ne delate? Če niste lovec ali ovčar, najverjetneje bolj malo … Zato kar pogumno, če ste sprjeli skrajno nepraktično odločitev in si omislili psa, naredite še kako nepraktično zadevo več in psa naučite šolske vaje poleg, pa še kakšne druge nepraktične vaje in ugotovili boste, da praktična uporabnost res ni merilo.

Če se namreč vrnemo k praktično uporabnim poveljem, sta to zgolj "lulat" in "sem". Prvega povelja lahko mladička naučimo v nekaj dneh, drugega pa večina psov nikoli ne osvoji … Zakaj?

Odpoklic je težka vaja predvsem zato, ker ga zares potrebujemo zgolj v nenadzorovanih okoliščinah in ker ga večina ljudi sploh ne uči, ampak zgolj uporabi v takšnih okoliščinah. Posledica je seveda to, da se kuža nauči zgolj tega, da se lahko, če ne pride na klic, že vnaprej nagrajuje z igranjem z drugimi kužki, z glodanjem pravkar odkritih kosti, ali s preganjanjem mačk. Vse to je za psa namreč prvovrstna nagrada, zato mu je nikar ne podarite za neprihajanjem na klic. V takih primerih je bolje kot klicati psa teči stran od njega in se mu skriti, ali iti ponj in ga odpeljati za ovratnico. Če veste, da kuža tako ali tako ne bo prišel: zakaj ga potem sploh klicati?

Psi se učijo s ponavljanjem in čim večkrat ga pokličete, pa kuža ne pride, bolj utrjujete neprihajanje na klic. Zato je treba odpoklic najprej utrditi v nemotečem okolju, kjer ni možnosti za napake, šele potem pa ga postopoma prenesti v vedno bolj moteče okolje. Če v določenem okolju v določenem trenutku nismo stoodstotno prepričani v uspeh, si raje pomagajmo z dolgo vrvico in odpoklic vadimo v manj motečih okoljih.

Odpoklic bomo namreč nujno potrebovali, če nočemo biti doživljenjsko obsojeni na fleksi vrvice. Fleksi je sicer uporaben pripomoček, toda stalna uporaba fleksija producira lene vodnike, ki na sprehodu povsem pozabijo na svoje pse, in s tem posledično producira pse, ki na sprehodu povsem pozabijo na svoje vodnike in sploh ne znajo več slediti človeku, ampak mirno ovohavajo okolico in sploh ne opazijo, ali je vodnik izginil s prizorišča. Na agilityju, kjer je kužka pač treba spustiti z vrvice, sem imela že nekaj takšnih "fleksi primerov" in vedno znova sem bila začudena, kako je mogoče, da pes sploh ne opazi, ko vodnik izgine z vadišča, dokler nisem ugotovila, da je stična točka vseh teh psov prav fleksi. Proti fleksiju nimam nič, če ga uporabljamo kot pripomoček za učenje (tj. kot pripomoček za izogibanje napakam), ki pa ne sme postati pripomoček za izogibanje učenju.

Tako ali drugače je odpoklic težka vaja, predvsem tedaj, ko se kuža igra z drugimi kužki, steče za zajcem ali prav med klicanjem najde nekaj zanj zelo dišečega. V takih primerih ni na preizkušnji zgolj naše utrjevanje odpoklica, ampak tudi ves naš odnos s psom. Tu postane praktično uporaben celo agility, pa poslušnost, triki in sploh karkoli, kar smo doslej delali s psom. Karkoli že s psom delamo, namreč izboljšuje odnos človek-pes in več upanja lahko imamo, da se bo kuža odzval tudi v takšnih okoliščinah.

Do popolnega odpoklica torej, žal (ali pa na srečo), ni kratke in praktične poti. Je dolga pot, polna nepraktičnih vaj, od vaje "glej me" naprej. Naj nam ta pot postane cilj. Šolajmo zaradi šolanja. Praktični stranski učinki ne bodo izostali.