Ne uporabljate klikerja? Ker je preveč zapleteno?

piše: Silvia Trkman

Odgovori na vprašanja, ki jih privrženci te metode šolanja največkrat slišimo:

• Ali lahko začnem tudi s starim, klasično šolanim psom?

Seveda. Je pa res, da so psi, ki smo jim vse življenje sami pomagali do želenega vedenja, na začetku malce presenečeni in bistveno manj inovativni pri ponujanju vedenj, saj klasično šolanje ne le, da ne spodbuja, ampak kar zatira samoiniciativno razmišljanje. A tudi razmišljanja se lahko naučimo.

• Kdaj je najprimernejši čas, da mladička začnem šolati s pomočjo klikerja?

Čimprej. Najbolj inovativne in za šolanje navdušene kužke dobimo, če že od vsega začetka šolamo na ta način. Začnemo lahko takoj, ko mladiček začne intenzivno komunicirati z okolico, torej kadarkoli po četrtem tednu starosti.

• Kaj vse lahko šolam s klikerjem?

Vse. Kliker je najbolj nepogrešljiv pri šolanju za obedience in freestyle obedience, kjer je odločilnega pomena, kako natančno so vaje izvedene. Šolanje vaje "poleg" do stopnje, ki jo zahteva obedience in freestyle obedience, si težko predstavljam brez klikerja. Vsekakor klasični "zategovalci" tu pogorijo na vsej črti, zares natančen položaj je najlažje dobiti prav s klikerjem.

Kliker je zelo uporaben tudi v agilityju, kadar učimo kakega zelo natančnega vedenja: če denimo, učimo statične cone, je sicer uporaben, a ni zares potreben, pri učenju tekočih con pa je skoraj nujen, saj zaželeni delček sekunde, ko ima kuža tačko na coni, težko označimo na kakršenkoli drug način. Prav tako je zelo uporaben pri učenju krajšanja obratov in vseh drugih podrobnosti, ki so na velikih tekmovanjih, v množici odličnih psov edino, kar odloča o zmagovalcu.

Vse več pa kliker uporabljajo tudi pri šolanju razstavnih psov. S klikerjem psu še najlažje natančno povemo, kako naj nosi rep, kam naj postavi to ali drugo tačko, itd.

Na kratko: čim bolj preciznega vedenja hočemo naučiti psa in čim bolj natančne, zanesljive in hitre odzive hočemo, bolj nepogrešljiv je kliker.

• Katere živali lahko šolam s klikerjem?

Vse. Vsa živa bitja se učijo po enakem principu, zato vse lahko šolamo s klikerjem. Še zlasti nepogrešljiv je pri tistih živalih, ki jih ne moremo dati na povodec: delfine, podgane in druge visoko inteligentne živali, ki se sicer rade in hitro učijo, vendar njihovo šolanje ne dopušča pasjih metod – pasjih v obeh pomenih besede.

• Kako pri kliker treningu izzovem vedenje?

Vedenje lahko ujamemo (ang. capturing), oblikujemo (ang. shaping), izvabimo (ang. luring) ali modeliramo (ang. modeling).

"Lovimo" lahko vsa vedenja, ki jih pes sam od sebe izvaja v vsakdanjem življenju: usedanje, uleganje, pretegovanje, zehanje, ležanje na boku, lajanje, cviljenje, renčanje itd. Psa preprosto opazujemo, čakamo na vedenje, ki bi ga radi "ujeli" in kliknemo. Gre za pravo "fotografsko" delo: čakamo na preimeren trenutek in pritisnemo na gumb, ko pes naredi nekaj zaželenega. Težava pri tem načinu učenja je, da je dokaj dolgotrajno, saj pes, dokler ne ugotovi, da si s tem lahko zasluži nagrado, določenega vedenja ponavadi ne bo počel tako pogosto, kot bi si morda želeli.

Tu je zato v prednosti uporaba vabe: pri "luringu" vedenje izzovemo sami. Klasičen primer je, denimo, uporaba hrane v roki, ki jo držimo za kužkovo glavo, kar povzroči, da se kuža usede pri učenju vaje sedi. Pri tako preprostem vedenju je vaba sicer res najbolj preprosta rešitev, ni pa nujno najboljša, saj ne spodbuja kužka k razmišljanju v tolikšni meri kot, denimo, oblikovanje vedenja (shaping). Poleg tega je prehod od uporabe vabe do vedenja brez pomoči vabe dokaj težaven in to prav zato, ker kužku na začetku učenja ni bilo treba razmišljati, ampak je zgolj sledil vabi. Pogosto se zato zgodi, da se kuža nauči zgolj sledenja vabi in ne vedenja, ki ga želimo naučiti. Zato je potrebno uporabo vabe čimprej opustiti in kužku pustiti, da razmišlja sam.

Oblikovanje vedenja je kliker trening v čisti obliki. Začne se z "lovom" na katerokoli vedenje, ki je blizu tistemu, ki ga želimo naučiti. Ker nagrajevanje vedenja to vedenje okrepi, lahko postanemo bolj izbirčni, zvišamo kriterije in potrjujemo zgolj še vedenja, ki so najbližje končnemu želenemu vedenju – in tako naprej, vse dokler ne pridemo do končnega vedenja. Vajo "poleg" na ta način učimo tako, da počakamo, da psiček svoj pogled usmeri v naš obraz, kliknemo in ga nagradimo. Ko podaljšamo psičkovo pozornost na naš obraz do zadostne mere, se začnemo premikati in za začetek klikamo že za psičkovo spremljanje. Ko nas psiček že pozorno spremlja, začnemo klikati samo še v primerih, ko ns spremlja ob levi nogi, nato pa na enak način izboljšujemo položaj do zadnje podrobnosti. Nasprotno pa pri uporabi vabe ("luring") psa zvabimo v pravilen položaj s priboljškom – kar je na prvi pogled lažje in hitreje, težave pa se bodo začele, ko priboljška ne bo.

Pri modeliranju vedenja v bistvu uporabljamo klasične metode, ko psu sami pomagamo v pravilen položaj, ga na primr posadimo v položaj "sedi" – potem pa takoj klik in nagrada. Ta metoda od psa zahteva še manj razmišljanja kot učenje z vabo, poleg tega pa je za nekatere bolj občutljive kužke neprijetna. Pravi kliker trenerji modeliranja zato NE uporabljajo: največji puristi med kliker trenerji ne uporabljajo niti "luringa!, kaj šele modeliranja.

Bolj slikovito lahko štiri načine učenja prikažemo na primeru določene vaje; denimo vaje, da se pes na povelje zavrti v levo.

Če hočemo to vedenje ujeti, moramo počakati na trenutek, ko se pes na svojo pobudo zavrti v levo, denimo, ko se v pričakovanju sprehoda zavrti pred zaprtimi vrati, si lovi rep, se zavrti med igro, itd. in ta trenutek ujamemo s klikom ter potrdimo z nagrado. Ker tega vedenja kuža najverjetneje na lastno pobudo ne počne prav pogosto, bo ta način učenja kar dolgotrajen, zato pa je "lovljenje" zelo uporaben način učenja za vsa vedenja, ki jih pes pogosto počenja sam od sebe (usedanje, uleganje,…) in sploh edini način učenja vedenja, ki ga ne moremo izzvati z vabo ali modeliranjem (lulanje, lajanje, renčanje, zehanje, itd.).

Z vabo vrtenje v levo nadvse preprosto izzovemo tako, da priboljšek ali igračko pomolimo psu pred nos in ga premikamo tako, da se kuža, sledeč priboljšku, zavrti okoli svoje osi. To je nadvse preprosto, a ne pozabimo, da mora biti vaba čedalje bolj oddaljena in vedno manj izrazita (roka vedno više, krogi z njo vedno manjši), sicer se bo kuža naučil zgolj slediti vabi. Zato se je vabi, če je le mogoče, priporočljivo izogniti: čeprav na prvi pogled navadno daje najhitrejše rezultate. Edina težava je, da so ti rezultati kdaj pa kdaj varljivi, kužka pa smo nehote naučili nekaj drugega, kot smo mislili, da ga učimo.

Pri modeliranju bi to enako vedenje (vrtenje v levo) izzvali tako, da bi kužka prijeli za ovratnico in ga vodili v krogu, pri čemer pa bi bržkone zmedli kužka, ko bi ga vlekli za ovratnico, zato te metode ne priporočam. Ta metoda je bolj dolgotrajna kot vabljenje ali oblikovanje, poleg tega pa daje slabše rezultate, manj navdušene pse in manj intenzivna, natančna in energična vedenja.

Lahko pa poskusimo z oblikovanjem vedenja, saj bo to dobra vaja za učenje vedenj, pri katerih vabe ne moremo uporabiti. Vedenje vrtenja v levo lahko oblikujemo tako, da opazujemo psa in počakamo na trenutek, ko mu pogled uide v levo. Klik in nagrada. Takoj, ko kuža ugotovi, zakaj je bil nagrajen, zahtevajmo več: počakamo, da pes rahlo obrne v levo vso glavo. Klik in nagrada. Potem zahtevajmo nekoliko bolj izrazit premik glave. Nato premik glave in vsaj ene tačke. Pa dveh tačk … in tako naprej do polnega vrtljaja v levo. Pa do enega vrtljaja in četrt, vrtljaja in pol in vse do petih, desetih … Kolikor si jih pač želimo.

Če smo začetniki, nam bo ta način učenja najverjetneje vzel več časa, kot bi nam uporaba vabe, a tak način učenja je odlična naložba za prihodnost. Kuža, izurjen v takem načinu učenja, in njegov vodnik, izurjen v timingu klikanja, se lahko vaje, kot je vrtljaj v levo, naučita v nekaj minutah. In vsake naslednje še malce hitreje. Poskusite!