piše: Silvia Trkman

V krdelo s podrejenimi in nadrejenimi osebki, z alfa psi, ki ustrahujejo svoje podrejene, jih obračajo na hrbet in stresajo za vrat, sem močno dvomila že od svojega prvega psa naprej.

Moj prvi pes je čisto pravi samojed, ne tak, kot jih lahko vidimo kasati po rdečih preprogah na razstavah, ampak strasten lovec z močno voljo, neodvisen, povsem prepričan v svoj prav in nadvse odločen pri uveljavljanju tega, kar hoče. Ko sem se z njim vpisala v pasjo šolo, pred davnimi petnajstimi leti, v časih torej, ko so bile pasje šole videti povsem drugače kot zdaj, v časih, ko se je okrog vadišča vila stezica, po kateri smo uro in pol hodili in zategovali pse ob odmikanju od položaja zraven leve noge, so mi takoj razložili, da si ga moram čimprej in čimbolj energično podrediti. Dali so mi tudi kup nasvetov, kako naj ga obračam na hrbet in z vso težo klečim na njem, dokler se ne umiri. No, na Aiknu lahko klečite, kolikor časa hočete, pa se niti pri svojih petnajstih letih in pol ne bo umiril. Je pač borec, odločen borec za svoje pravice, njegov ponos pač ni naprodaj.

Zato mi je bilo takoj jasno, da tako ne bo šlo. Marsikaterega psa lahko prisiliš v ubogljivost, njega pač ne. Zato se s fizičnim dominiranjem od tedaj naprej ne ukvarjam več. Od takrat naprej se ukvarjam le še s šolanjem. Kdo je kje glavni, me niti malo ne zanima, dokler stvari tečejo, kot si želim. Od tedaj naprej se o tem niti ne pogovarjamo več: moji psi lahko delajo, karkoli že si želijo – če si najdejo meni neljubo zaposlitev, jim ponudim kako drugo in nad mojimi idejami so vedno nadvse navdušeni. Krdelnih pravil se nikoli nisem držala, moji psi uživajo vse bonitete, o katerih lahko preberete v knjigah, da izražajo vodilni položaj: spijo, kjerkoli si želijo, dovoljen jim je dostop v vse sobe in na vse pohištvo, vedno gredo skozi vrata pred mano, vedno jedo pred mano itd.

Tudi med njimi do nedavnega nisem opazila nobenega resnega pogovora o rangiranju. V bistvu sem bila do nedavnega prepričana, da med njimi hierarhija sploh ne obstaja, saj nisem opazila nobenega od znakov podrejanja, o katerih lahko berete v knjigah: noben od psov si ne drzne vzeti hrane drugemu psu, noben ni nikoli nikogar podil iz ležišča, čez vrata je šel prvi tisti, ki je bil prej tam itd., med igro so se vsi metali na hrbet, vsi se ližejo po gobcih in vsi dajejo tace na hrbte drugih brez kakšnega posebnega ključa.

Potem pa nekega lepega dne zaslišim renčanje. In zagledam malo La, kako stoji na prstkih, našopirjena kot pav, z repom visoko v zraku, že skorajda med uhljema, kako divje renči v indiferentno Lo, ki jo je gladko zignorirala in se še naprej posvečala svoji kosti. O, mala La hoče postati šef, ampak kaj, ko Lo sploh ne ve, kaj je rangiranje, sem si takrat rekla. In se gladko zmotila.

Lo o rangiranju ve veliko več kot pisci knjig. Ve, da glasna našopirjena ščeneta zgolj niso prepričana v svoj rang in da se s takimi tečnobami ne splača ukvarjati. La se je tako šopirila še nekaj tednov, Lo pa jo je še vedno gladko ignorirala. Dokler zadeva ni šla čez vse meje. Takrat je Lo, ki se sicer še nikoli v življenju ni tepla, povsem profesionalno podrla La po tleh, odločno in brez vsakega odvečnega renčanja. Šele zdaj je zadevo vzela zares in La odpravila vse bonitete. Na sprehodih je ni več pustila pred sabo, La je morala ves čas hoditi za njo in se ji ves čas umikati, še zlasti tedaj, kadar je šlo za mojo pozornost itd. Vse to se je dogajalo brez vsakega renčanja, edini meni vidni znak sta bila drugače postavljena uhlja. Za La je bil ta znak povsem dovolj, da se je pridno umikala Lo in po nekaj tednih se je Lo spet odločila, da je bojne vihre konec in La spet drugega za drugim dopuščala vedno več privilegijev. La še vedno kdaj pa kdaj, ponavadi pred gonitvijo, preizkuša svoj rang in vedno znova ji Lo mirno in odločno pove, kje je njeno mesto. Brez renčanja, brez šopirjenja, zgolj s svojimi uhlji in z odvzemom bonitet.

Kaj nam to pove o našem odnosu do psa?

Vodilni krdelnik praviloma ne čuti nobene potrebe po razkazovanju svojega položaja – če je v svoj položaj res prepričan, seveda. Glasni in prepirajoči, so srednje rangirani člani, ki si želijo povzpeti više ali ki niso prepričani v svoj rang. Če se torej po nasvetu klasičnih knjig o psih poskušamo dokazati kot alfa s tem, da psa redno obračamo na hrbet, se strogo držimo vseh krdelnih pravil in psu nenehno dopovedujemo, da smo glavni, se vedemo kot srednje rangirani člani krdela, neprepričani v svoj rang, ki poskušajo priti na višji položaj. Nič hudega sluteči odraščajoči kuža, povsem zadovoljen s svojim rangom podrejenega, postaja vse bolj zvedav, zakaj se njegovi krdelniki vedejo tako neodločno. In začne testirati. S tem so pravkar ustvarili problem, ki ga sicer najverjetneje nikoli ne bi srečali.

Seveda krdelna pravila imajo svoje mesto v kinologijo in tudi sama svetujem strogo sledenje tem pravilom, če za nasvet prosi oseba, ki že ima težave s psom, ki renči na dvonožne krdelnike, ko ga poskušajo odstraniti s kavča ali kam odpeljati za ovratnico, ki je pripravljen z zobmi čuvati svoje igrače ali kosti itd. Če pride do tega, je namreč treba nedvomno odpraviti vse privilegije in se strogo držati krdelnih pravil. Vendar pa imamo več možnosti, da bo to nekoč potrebno, če mladičku že od začetka vsiljujemo svoj rang, kot če se s tem ne obremenjujemo, se s kužkom čimveč ukvarjamo in mu pustimo, da sam ugotovi, kako dober vodja smo, koliko dobrih idej za igro imamo, pa tudi to, da smo vir vseh najlepših stvari v življenju: naklonjenosti, crkljanja, igranja in hranjenja. Potreba po prevzemu vodilnega položaja se pojavi pri zelo majhnem odstotku psov (sama, denimo, ne poznam niti enega), če jim od najzgodnejšega otroštva dalje vzbujamo zaupanje in dajemo oporo, namesto, da se bojujemo z navidezno pošastjo, z volčjo zverino v ovčji koži, ki nas poskuša na vsak način nadvladati.

Po mojih izkušnjah psi namreč niso zverine v volčji koži. So krdelne živali, ustvarjene za delo s svojim krdelom (to je s svojimi ljudmi), ki se odlično počutijo kot del krdela in nimajo nobene potrebe po prevzetju položaja – ČE jih njihovi krdelniki seveda dovolj zaposlijo. Celo po naravi dominantni psi, ki radi pokažejo svojo moč in ponos pred drugimi psi, v odnosu do svojega vodnika praviloma niso problematični – ČE se jim njihov vodnik za ta položaj seveda zdi usposobljen, če ne uporablja za psa poniževalnih ali bolečih metod dela.

Psi namreč radi delajo in popolnoma vseeno jim je, kateri so po rangu, dokler le jih polno zaposlite – vaš rang bodo preizprašali šele, če vam jih ne bo uspelo zaposliti ali če se ne bodo strinjali z vašimi metodami. Res, ni tako zelo pomembno, kdo gre prvi skozi vrata, kdo prvi je in kje kdo spi – veliko bolj pomembno je, da s psi delate druge, pomembnejše stvari v življenju: se z njimi igrate, jih učite in šolate. Na svojih agility seminarjih po vsem svetu sem spoznala že nešteto najrazličnejših agility psov, zaradi svojega "off-breeds" statusa ( se pravi, dela z najrazličnejšimi pasmami, ne zgolj borderji in šeltiji) namreč na svojih seminarjih videvam najrazličnejše in ne zgolj "agility pasme", med drugim veliko rotvajlcev, dobermanov, malinoisev in drugih pasem, znanih po svoji težnji po dominanci – pa vendar še nikoli nisem srečala agility psa, ki bi imel kakršnekoli dvome o svojem rangu, in to kljub temu, da smo prav agilitaši obsedeni z zloglasnimi borilnimi igrami in spodbujanju samozavesti psa. Zakaj torej tu ne pride do težav? Zato, ker gre za polno zaposlene pse, s katerimi se njihovi vodniki vsak dan ukvarjajo, namesto, da bi se obremenjevali s svojim rangom. Pravi vodje se s svojim položajem ne obremenjujejo. Oni preprosto so vodje. Organizirajo akcijo, vanjo vpletejo svoje krdelnike in se jih ne bojijo izdatno pohvaliti za njihove zasluge. Oni so šefi B iz članka Preprosto najboljša.

Sama sem imela probleme z dominanco samo do tedaj, ko so me različni strokovnjaki še uspeli prepričati, da je nujno potrebno, da si samojeda fizično podredim. To mi nikoli ni uspelo, problemi pa so se nehali takoj, ko sem se nehala obremenjevati s tem. Moji psi so v zadnjih petnajstih letih zmagali še vse igre, dovoljeno jim je na vse pohištvo, skozi vrata gredo vedno prvi, špgled mi vedno vrnejo, nikoli jim ga ni potrebno umakniti, prej nasprotno: načrtno jih učim, da so me sposobni ure in ure nepremično gledati. Nikoli niso v nič prisiljeni, vedno imajo izbiro, vedno jim je dovoljeno razmišljati.

Zato so izvrstno izurjeni v razmišljanju in zato se vedno odločijo pravilno. Zato so se tudi odločili, da njihovemu vodji nič ne manjka in ga ni potrebno zamenjati.