Menu

Dežela tisočerih obrazov – Brazilija (2. del)

piše: Silvia Trkman

Tudi ko gre za pse, je Brazilija dežela ekstremov: veliko je zavrženih psov, ki se potikajo po ulicah getov, spet druge pse njihovi pretirano bogati skrbniki ovešajo z dragulji in oblačijo po zadnji modi.

In potem so tu še agilitaški psi. Večinoma srečni in zadovoljni, saj njihovi vodniki skrbno spremljajo dogajanje po svetu in so dobro seznanjeni z vsemi najnovejšimi metodami šolanja in vodenja; spet drugi pa so nesrečni in zlorabljeni, ker njihovi vodniki pač ne znajo drugače …

Koliko je v Braziliji vseh psov, nihče ne ve, veliko je tudi množičnih vzrediteljev, ki pse vzrejajo po tekočem traku. V Braziliji vzrejna dovoljenja namreč niso potrebna, prav tako ne obstajajo pravila, kolikokrat lahko vzreditelj svojo psico pari, zato večinoma to počne ob vsaki gonitvi … In nima prav nikakršnih težav s prodajo mladička.

Veliko ljudi pa si vsakdanji kruh služi tudi na drugih področjih ukvarjanja s psi. V Braziliji je nešteto pasjih salonov, pa nešteto pasjih trgovin neverjetnih razsežnosti in z neverjetno pestro ponudbo: od draguljev za pse do nepreglednega števila pasjih oblek za najrazličnejše priložnosti – od (pasje) poroke do pogreba.

Veliko je tudi poklicnih sprehajalcev in pasjih trenerjev. Tečajev poslušnosti, kot jih poznamo pri nas, ni. Prav tako je le malo psov, ki gredo vsak dan na sprehod, pa tudi na teh redkih sprehodih morajo biti na povodcu. V Sao Paolu narava že dolgo ni skupna dobrina, v parkih pa velja pravilo, da morajo biti psi na povodcu: čeprav tudi to pravilo seveda največkrat doleti usoda vseh pravil v Braziliji in pse v končni fazi le sprehajajo brez povodca – vsaj tiste redke pse, ki jih skrbniki tudi zares sprehajajo. Večina psov v Braziliji namreč vse svoje življenje preživi na vrtu. In temu primerno veliko težav imajo z nesocializiranimi psi.

Vpliv ZDA se torej, vsaj kar zadeva pse, le čuti tudi v Braziliji. Tako sem tudi v Braziliji morala razlagati, da v Sloveniji vsi sprehajamo svoje pse, da so večinoma vsi večino časa brez povodca in da redko prihaja do pasjih pretepov. Vsemu skupaj se kar niso mogli načuditi. To, da v Sloveniji sprehajamo pse, se jim je zdelo prav tako čudno, kot se meni zdi čudno, da jih drugod ne. Toda v Sao Paolu za sprehajanje psov res nimajo dobrih možnosti.

V betonski džungli je le težko najti prostor za pse in večina pasjih šol je omejena na majhen prostor v eni od stolpnic. Ogled ene od pasjih šol pa me je res presenetil: v pritličju je frizerski salon za pse in bazen, v prvem nadstropju trgovina in nekaj, kar naj bi bilo vadišče tako za poslušnost kot tudi za agility – in to kljub drsečim tlom in zgolj le nekaj kvadratnih metrov prostora. V drugem nadstropju pa imajo hotel za pse. Prostor, namenjen agilityju, je bil tako zelo majhen, da sem bila prepričana, da je namenjen zgolj za shranjevanje ovir. V resnici pa je to vse, kar imajo na voljo za vadbo agilityja. Kako lahko katerikoli pes razvije kakšno hitrost na tistih nekaj kvadratnih metrih, mi ni jasno. Dante sicer priznava, da resni tekmovalci poskušajo vsaj kdaj pa kdaj najeti kako vadišče na obrobju Sao Paola, kjer niso tako zelo prostorsko omejeni, v osnovi pa vsi začnejo tam, na tisti drseči podlagi v velikosti povprečne dnevne sobe …

Veliko Brazilcev tja tudi pripelje svoje pse (in seveda tudi pošteno plača) zgolj zato, da jih lahko spustijo z vrvice in da se lahko poigrajo z drugimi psi. Za večino psov v Braziliji je to tudi vsa svoboda in edina oblika gibanja, ki ga dobijo: dvakrat na teden izpust v prostor, velik kot dnevna soba … Kakšno pasje življenje!

Razen psov v pasjih salonih, v izpustih in na vrtovih ter tistih nekaj redkih srečnežev, ki sem jih videla v parku, sem srečala le malo psov. Še največ v trgovskem centru, ki je edini prostor, kjer se bogataši sprehajajo s svojimi psi. Na ulicah Sao Paola pa srečaš zgolj brezdomčke. In seveda – La.

Odziv naključnih mimoidočih je bil neverjeten. Od Brazilcev sem pričakovala podoben odziv, kot smo ga bili deležni na Portugalskem: strah, nezaupanje, izogibanje. Pa ni bilo tako. Verjetno nikjer drugje kot prav v Braziliji La ni navdušila toliko mimoidočih, ki so se vsi po vrsti ustavljali, jo božali, spraševali in se ji smehljali.

Odziv na seminarju je bil seveda še toliko večji, La je bila prava zvezda in prav vseh 40 udeležencev seminarja se je na koncu tudi slikalo z njo, tako da sva bili na koncu obe pošteno utrujeni od smehljanja. O njenih rezultatih in vsem drugem so vsi že vse vedeli. Brazilija je bila namreč ena prvih držav, iz katerih sem po svetovnem prvenstvu dobila prošnjo za intervju.

Brazilci namreč agility jemljejo skrajno resno, pozorno spremljajo dogajanje po svetu in so seznanjeni z vsemi najnovejšimi metodami šolanja. Dante mi je povedal celo za vaditelje, ki na palčke na skakalnicah pritrdijo žeblje… Takih na mojem seminarju na srečo ni bilo. Vsi udeleženci so bili dobro izobraženi in neskončno zainteresirani za prav vse, seminar je trajal kar tri dni in vsak dan znova smo imeli težave, da smo ga sklenili pred nočjo, saj so se vprašanja kar vrstila in se ne bi nikoli nehala, če jih ne bi prekinili organizatorji.

Brazilci so bili nedvomno najbolj zvedavi od vseh udeležencev mojih seminarjev – kar se pozna tudi na njihovih uspehih. Čeprav je brazilija država s 175 milijoni prebivalcev, je njihov agility primerljiv s slovenskim. Na njihovem državnem prvenstvu sodeluje 130 psov, z agilityjem pa se ukvarja vsega 20 klubov, od tega je velika večina (kar 15) v Sao Paolu.

Zunaj Sao Paola je nekaj agilityja tudi v Rio de Janeiru, drugod pa je skoraj neznan. Do leta 1998 je bil v Braziliji agility povsem neznan, 1998 pa so pripravili prvo tekmo in zahvaljujoč medijski pozornosti so številke hitro narasle in še vedno vztrajno naraščajo. Veliko imajo predvsem tako imenovanih rekreativcev, vse več pa se jih z agilityjem tudi resno ukvarja in so v ta šport pripravljeni vložiti veliko svojega časa in denarja. Posamezne najboljše tekmovalce finančno podpirajo proizvajalci pasje hrane in opreme. Tako so Brazilci že drugo leto po odkritju agilityja lahko poslali prve udeležence na svetovno prvenstvo. Vsako prihodnje leto pošljejo boljše in čeprav za zdaj še nimajo psov, ki bi lahko posegali po najvišjih mestih, je njihov napredek v teh nekaj letih naravnost zavidljiv. Poleg tega se lahko pohvalijo celo z ekipno zlato medaljo v kategoriji velikih psov na svetovnem prvenstvu leta 2002 v Dortmundu. Skratka: s svojim šolanjem so nedvomno na pravi poti in v to so pripravljeni vložiti tudi kar nekaj energije in denarja. Vsako leto tako na primer povabijo tudi inštruktorja iz Evrope: najprej Jenny Damm iz Švedske, potem Patricka Servaisa iz Francije in leta 2004 mene.

Dandanašnji je razmerje pasem v brazilskem agilityju že tako kot povsod drugod, da prednjačijo border colliji, ki na državnem prvenstvu predstavljajo več kot 80% vseh psov v kategoriji velikih psov. Po števlčnosti jim sledijo sheltiji v nižjih višinskih razredih, drugih pasem v agilityju pa skoraj nimajo. Daleč najmočnejša kategorija je kategorija velikih psov, kjer je na povprečni tekmi v začetnem razredu vsaj 50 psov, medtem ko jih je v kategoriji srednjih kakih 10 in v kategoriji majhnih psov največ 5.

Še hitrejši razvoj agilityja onemogočajo vremenske razmere, saj so poletja dolga, vroča in predvsem tako zelo vlažna, da s psi ni mogoče resno delati. Mi smo imeli, na srečo, na voljo streho, ki jenudila senco nad umetno travo, kjer je potekal seminar. Take razmere za vadbo pa si lahko privošči le malokdo. V Sao Paolu so namreč hudo prostorsko omejeni, zato ima večina šol na voljo zgolj sobo, najemanje vadišč pa je drago in za večino ni dosegljivo. Agility je na splošno za veliko večino prebivalcev Brazilije daleč predrag šport, v njem lahko srečamo zgolj zgornji srednji sloj prebivalstva, agility psi pa so eni redkih srečnih psov v Braziliji. Vsi drugi se bodisi potikajo po ulicah geta bodisi se dolgočasijo na vrtovih bogatašev. Pasje življenje je v Braziliji bolj ali manj res pasje in agilitaški psi so ena redkih srečnih izjem.

Log In