piše: Silvia Trkman

Brazilija je dežela z raznovrstno mešanico ljudi vseh ras in narodnosti, dežela z bogato mitologijo, znana po večdnevnih karnevalih na obali in skrivnostni džungli v notranjosti. Je največja država v Južni Ameriki in ima 175 milijonov prebivalcev. Sama sem letela v Sao Paolo, drugo največje mesto na svetu, ki ima kar 17 milijonov prebivalcev – torej za skoraj devet Slovenij ljudi v enem samem gromozanskem mestu!

Sao Paolo je nepregledna džungla visokih stolpnic z nenehnim vrvežem na ulicah in neskončnimi prometnimi zamaški na cestah, kjer vlada zakon močnejšega, glasnejšega in drznejšega. Visok odstotek priseljencev iz Italije je nedvomno čutiti tudi na ulicah Sao Paola. To je bržkone edino mesto, kjer si ne bi upala sesti za volan.

Pa vendar mesto, ki me je zaradi svojega živahnega utripa takoj očaralo in čeprav vajena zgolj majhne Ljubljane, sem se v hipu počutila kot doma. K temu je pripomoglo tudi dejstvo, da sem v Sao Paolo prihajala iz New Yorka in v primerjavi z ZDA je Brazilija res neprimerno bolj evropska. Na ulicah evropski avtomobili, pogovori tečejo v metrih, litrih in stopinjah Celzija, vse se spet zdi domače, prav nič ameriško.

Svojo neameriškost so pokazali že ob mojem obisku na brazilskem veleposlaništvu v New Yorku, kjer sem morala pridobiti dovoljenje za let v Brazilijo s psom – za kar po pravilih potrebuješ dva dni, jaz pa sem imela do svojega leta zgolj nekaj ur … Upanje, da mi bo potrebno dovoljenje v tem času morda le uspelo dobiti, se mi je okrepilo že ne vhodu v stolpnico na Manhattnu, kjer – kot praktično povsod v ZDA – psi seveda niso dovoljeni. Ker pa pred njo stojijo Brazilci, so bili takoj pripravljeni pokazati nekaj prožnosti, zamižali so na eno oko in z La sva se znašli na brazilskem veleposlaništvu. Nekaj prijaznosti in širok nasmeh je bilo vse, kar je bilo potrebno za to, da sem bila čez dve uri z vso potrebno dokumentacijo že na letališču. Kako zelo povsem neameriško in kako zelo brazilsko!

V Braziliji pravila pač niso mišljena povsem dobesedno, kar sicer na trenutke daje občutek kaotičnosti, a je hkrati stranski učinek tega tudi prijaznost, toplina, domačnost. V Braziliji preprosto ne moreš biti tujec. Tu so doma vse barve kože, las in oči. Tipičnega Brazilca ni, na ulici srečate na tisočere različnih obrazov. V Sao Paolu je čutiti predvsem vpliv Italije in Japonske, veliko prebivalcev pa je seveda tudi portugalskega in afriškega porekla.

Različne obraze pa ima tudi dežela: na eni strani nepredstavljivo bogastvo, na drugi velika revščina. Zgornjih 5 % prebivalstva ima v lasti 80 % vsega kapitala, kar pomeni, da so v Braziliji bogati zares bogati: živijo v velikih hišah za visokimi zidovi, ki jih nikoli ne zapustijo brez spremstva telesnih stražarjev in vedno zgolj v avtomobilih z neprebojnimi šipami: nevarnost ugrabitve je prevelika.

Eden takih avtomobilov je stal tudi pred pasjo šolo, v kateri je potekal seminar: lastnika sem videla samo enkrat, ko je vneto opisoval letalo, ki si ga je tisti dan kupil … Ima tudi 52 psov in približno toliko osebja, ki zanje skrbi. Nisem prepričana, da vse svoje pse sploh pozna po imenu.

Psi so tudi sicer priljubljeni statusni simbol brazilskih bogatašev. Največkrat se odločijo za dva psa iste pasme, psa in psičko seveda. Kaj sledi, je seveda znano: nenačrtovane paritve, nezaželeni mladički, veliko zdravstvenih težav zaradi paritev v ožjem sorodstvu, psi na ulici in na koncu evtanazija.

Zavrženih psov v Braziliji nihče ne šteje. Nihče jim tudi ne poskuša pomagati, saj jih praktično ni mogoče oddati v nove domove: preprosti ljudje si psa pač ne morejo omisliti, bogataši pa pač niso pripravljeni posvojiti kužkov z ulice, saj imajo pse povečini tako ali tako zgolj zaradi statusnega simbola.

Moj brazilski gostitelj, sicer poklicni vaditelj psov Dante pravi, da v Braziliji le redki pridejo s psom v šolo: veliko raje najamejo pasjega trenerja, ki dvakrat na teden pride na dom šolat njihovega psa za 5 tisoč tolarjev na uro. Za svoje pse najamejo trenerje zgolj zaradi prestiža, saj s svojimi psi nimajo nobenega stika in zanje skrbi njihovo osebje. Ena od Dantejevih strank mu je celo priznala, da sploh ne mara psov, a ker obožuje Kitajsko, si je za na vrt poleg drugih dragocenosti iz Kitajske kupila še dva čovčova in nato najela Danteja, da ju nauči osnovnih povelj – v kitajščini!

Pse pa si za statusni simbol ne kupujejo zgolj bogataši, ampak tudi mladeniči iz geta, tako imenovani pitboysi. Pitbuli so res neznansko popularni, to je edina pasma, ki ima v Braziliji svojo mesečno revijo, skupaj z rotvajlci pa pitbuli sodijo med pet najbolj priljubljenih pasem v Braziliji (poleg kodrov, labradorcev in zlatih prinašalcev). Težava seveda ni v tem, kakšne pasme so najbolj priljubljene, ampak v razlogih, zakaj so te pasme tako priljubljene. Pitboysi se za pitbule odločajo zgolj in samo zaradi njihovega slovesa, ki ga v njihovih rokah seveda tudi upravičijo.

Zato so bili Brazilci povsem presenečeni, da ne poznam niti enega psa, ki bi bil agresiven do ljudi. Sami pravijo, da jih imajo nešteto. In da se kdaj pa kdaj, žal, zgodbe ne končajo le pri ugrizih: v tednu dni, ki sem ga preživela tam, sta v Braziliji zaradi pasjih čeljusti umrla dva otroka. To pa je povsem normalno tedensko povprečje. Umirajo stari in mladi, od ugrizov svojih ali tujih psov, doma ali na cesti. Ta podatek me je presunil, zato so mi Brazilci postregli še z nekaj strašljive statistike. Najbolj pogost vzrok smrti žensk, denimo, je nasilje v družini ….

Brazilci se lahko pohvalijo s kar nekaj podobno grozljivimi rekordi. Na enem od izletov so mi (na srečo zgolj od daleč) razkazali tudi Cubatao, najbolj onesnaženo mesto na svetu, ki ga lahko zavohaš že nekaj kilometrov preden opaziš prve oblake dima, ki mesto povsem zakrivajo.

Ob vseh takih in podobnih zgodbah iz brazilskega vsakdana sem se kar naenkrat zavedla, da živim v skrajno dolgočasni deželi – in sem za to skrajno hvaležna.

Brazilija je sicer neskončno zanimiva in resnično očarljiva, nedvomno odlična izbira za popotnike, delno tudi zato, ker še ni do konca turistično odkrita in zato za razliko od nekaterih drugih držav na ulicah srečujete čisto prave ljudi in ne zgolj gruče turistov. Toda za ljudi, ki v Brazilijo ne pridejo samo na oddih, je na trenutke lahko tudi moreča. Neenakomerno razdeljeno bogastvo pomeni, da na vsakem vogalu preži revščina in da za vliko večino iz nje ni izhoda. Javne šole so slabe, privatne predrage.

Toda Brazilci so odprti, veseli in optimistični ljudje. Kriminala je sicer veliko,je pa bistveno manj samomorov in depresij kot v večini drugih držav, ki se lahko pohvalijo z bistveno višjim standardom. Zato je vprašanje, kdoje tu bogatejši, povsem na mestu …