Menu

Psi v Švici – Pridni, natančni in učinkoviti

piše: Silvia Trkman

Švedom so še najbližje Švicarji. Seveda ne po kilometrih, še manj po kvadraturi države, nedvomno pa po mentaliteti. Tudi Švicarji se pridno držijo omejitev, pridno pobirajo iztrebke za svojimi psi in vse svoje pse pridno sprehajajo, vzgajajo in šolajo. Skratka: zelo so pridni.

Švica je majhna alpska državica v osrčju Evrope, meji na Nemčijo, Francijo, Italijo, Avstrijo in Liechtensteinom. Znana je po čokoladi, urah in lepi naravi, pa seveda tudi po svojem visokem standardu. Naravnih bogastev sicer nima, a je pomembno finančno središče in priljubljen cilj turistov, kar je dovolj, da se uvršča med "obljubljene dežele". Temu primerno visoko razvita sta tudi kinologija in kinološka osveščenost.

Čeprav sodi Švica med najmanjše države v Evropi, se lahko pohvali z množico psov na kinoloških prireditvah in z množico medalj s svetovnih prvenstev v najrazličnejših disciplinah, od klasičnega šolanja psov do agilityja. Na svetovnih oziroma evropskih prvenstvih v agilityju namreč Švicarji sodelujejo že od vsega začetka in v teh dvanajstih letih so si prislužili že kar 13 medalj, kar jih umešča v svetovni vrh: po številu medalj jih prekašajo le Francozi, Finci, Belgijci in Danci (ki imajo sicer več medalj, a so manj žlahtne). Pohvalijo se lahko s kar dvema svetovnima prvakoma v razredu velikih psov (L): Marco Mouwen je zmagal na Danskem leta 1997, Claude Singy pa v Mariboru leta 1998. Imajo tudi dve ekipni zlati medalji: lani je zmagala njihova ekipa z majhnimi psi, leta 1997 pa njihova ekipa velikih psov.

Leta 1996 so prav Švicarji organizirali tudi prvo svetovno prvenstvo v agilityju – pred tem, in sicer od leta 1992, smo imeli zgolj evropska prvenstva, ki pa so prav v Švici leta 1996 prerasla v svetovna prvenstva. In še danes se govori o odlični organizaciji in o doslej edeini zares dobri podlagi na svetovnih prvenstvih. Leta 2006, deset let po Morgesu, naj bi jim FCI zaupala organizacijo še enega svetovnega prvenstva in Švicarji se nanj že pripravljajo.

Če v zadnjih letih Švicarje vse bolj prekašajo agilitaši iz drugih držav; v vzponu so države vzhodnega bloka, predvsem je treba omeniti Čehe in Ruse, ki so v zadnjih letih naredili res največji kakovostni preskok, pa so Švicarji nedvomno še vedno neprekosljivi v organizaciji. Čeprav je na njihovih tekmah po 400 in več psov in čeprav tečejo tri do štiri teke na dan, tekme potekajo hitro in nemoteno, imajo pa res vedno tudi po vsaj dva ringa.

Agility je namreč v Švici množičen šport, na leto imajo okrog 100 tekem. Imajo več tekem vsak vikend, včasih pa tudi ob sredah popoldne. To so za nas res nepredstavljive številke in priznati je treba, da ob vseh teh številkah njihovih 13 medalj postane bolj razumljivih… Še več: Slovenci imamo večji odstotek medalje na psa v agilityju kot Švicarji, kjer se teh 13 medalj razdeli na več kot 3500 psov, ki tekmujejo v agilityju!

Vsi pridno in redno trenirajo, se izobražujejo in hodijo na seminarje, posebnih treningov, ki se osredotočijo tudi na fizično pripravljenost vodnikov in na skupinsko ozračje, pa so deležni člani njihove reprezentance. Na treningu reprezentanc na svetovnih prvenstvih v agilityju Švicarjev ne morete zgrešiti: so tisti, ki planejo na parkur in v manj kot minuti prestavijo vse ovire. Slovenci, nasprotno, planemo na parkur in ne prestavimo niti ene ovire. Pravzaprav nam Slovencem, vsja v našem klubu, ne uspe premakniti ovir niti v treh mesecih. Zato so me Švicarji popolnoma presenetili. Preden se v Švici uspeš obrniti, so vse ovire zvišane ali znižane, po potrebi pač. Tako zelo organizirani, učinkoviti in pridni so, da ti kar morajo iti rahlo na živce. Čeprav moram priznati, da se ti po nekaj dneh kljub svoji organiziranosti, učinkovitosti in pridnosti kar prikupijo.

Švicarji so res iz čisto drugega sveta. Tako blizu, pa tako daleč. Tako majhna, pa tako raznovrstna: Švica namreč niso le Alpe, po katerih jih sicer poznamo, Švica ima tudi planoto in juro, deli pa se na 23 kantonov in ima kar štiri uradne jezike: nemščino, francoščino, italijanščino in retoromanščino. Švicarji se med seboj presenetljivo dobro razumejo, nezaupljivi pa so do tujcev, predvsem z Vzhoda. Švica ima namreč 7 milijonov prebivalcev, od tega kar 2 milijona tujcev – ki so v Švico prišli s trebuhom za kruhom in zdaj s svojo nešvicarskostjo motijo zadržane domačine. Švicarji so pač pridni, zadržani in resni. Predvsem nemški Švicarji, seveda. Ločite jih lahko ne le po jeziku, ampak tudi po načinu pozdravljanja: od nemških Švicarjev boste dobili zgolj rodo, od italijanskih dva poljubčka, od francoskih pa kar štiri.

Velika je razlika tudi v kakovosti njihovih psov: nemški so neprimerno bolje izšolani kot francoski. Agility se je sicer začel v francoskem delu, vendar so jih nemški Švicarji kmalu prehiteli in danes je razlika že zelo očitna. Francoski Švicarji so sicer neprimerno bolj simpatični in topli, vendar so kot pravi Francozi imejeni na en sam jezik in zato bistveno slabše seznanjeni z modernimi načini šolanja. Frankofonski svet tu nesporno zaostaja za drugimi, angleško govorečimi.

Kljub vsem razlikam pa so Švicarji presenetljivo enotni in vsi nadvse zavedni. Od tod izhaja tudi žar, s katerim vestno promovirajo svoje pasme, v vsaki malo bolj turistični vasici namreč lahko srečate bernardinca s sodčkom okoli vratu ali bernskega planšarskega psa, vpreženega v voziček. Poleg teh dveh vsem dobro znanih velikanov ima Švica v II. FCI skupini še tri avtohtone pasme, in sicer veliko manj znanega velikega švicarskega planšarskega psa, appenzellskega planšarja in entlebuškega planšarja. Poleg tega so švicarski tudi štirje goniči iz VI. FCI skupine in sicer luzernski, bernski, jurski in švicarski gonič.

Ne le, da znajo Švicarji dobro promovirati svoje pasme, vestno skrbijo tudi za zdravo vzrejo. Vzrejanje spremljajo številne omejitve, med drugim za večino pasem zahtevajo slikanje kolkov in tudi komolcev, testiranje oči in pa preizkus značaja, ki je sicer prilagojen posameznim pasmam, a kljub temu zahteva dobro socializiranega psa. Problem je zgolj v tem, da vse pasme le niso zlati prinašalci in švicarska vzreja pirenejskih ovčarjev se sooča s številnimi problemi zaradi majhnega števila potencialnih psov in psic za vzrejo, saj psi, uvoženi iz Francije, le s težavo opravijo ta preizkus. Po mnenju Francozov pravi pirenejček naj ne bi opravil tega preizkusa, vendar pa si prostrana Francija seveda laže privošči nezaupljive bevskače kot majhna Švica.

Kar 7 milijonov prebivalcev za Švico namreč pomeni 171 prebivalcev na kvadratni kilometer – še nekaj, kar dela Švico za nasprotni del Švedske. To pomeni tudi veliko psov na kvadratni kilometer, Švicarji so nedvomno v svetovnem vrhu namreč tudi po številu psov na prebivalca in čisto nič nenavadnega ni, če imate, tako kot moja gostiteljica, 5 psov v štirinajstem nadstropju stolpnice! Seveda morajo biti psi odlično socializirani in vzgojeni, prav tako pridni pa morajo biti tudi njihovi lastniki: švicarski lastniki psov imajo polne žepe plastičnih vrečk, pobiranje iztrebkov je namreč določeno z zakonom in velja tudi v gozdovih, na travnikih in pašnikih. – In ker gre za Švicarje, to tudi res počno.

Po katerikoli od številnih stezic se boste sprehajali, boste prav gotovo srečali Švicarja s psom in vrečko v roki. Psov je v Švici res veliko, zato je tak zakon pravzaprav nujen, Švicarji pa se ga po švicarsko držijo; tako kot pridno vozijo po predpisih, pridno pobirajo iztrebke.

V Švici pač res vse drži. Če se kaj začne ob osmih, se to ob osmih res začne. V Švici je zelena res zelena, modra res modra. Njihova narava je res prečudovita, razgibana in, seveda, čista. Nikjer nobene smeti.

V Švici ima vsaka reka svojo lično urejeno stezico in vsaka stezica koš za pasje iztrebke in vrečke, večinoma pa tudi znak, da morajo biti psi na vrvici. To je edini predpis, kjer mi je Švicarje uspelo ujeti pri kršenju: na vrvici psov res nimajo ves čas, je pa res, da so sila uvidevni do ostalih sprehajalcev. Pred vsakim mimoidočim svoje pse pokličejo k nogi ali na prostor, že pri mladičku strogo nadzirajo lajanje in verjetno so Švicarji edini, ki jim je uspelo utišati celo takšne bevskače, kot so sheltiji.

Švicarji s psi res znajo, vsi so odlično socializirani in vzgojeni, njihovi lastniki pa odgovorni in kinološko in ekološko osveščeni. Skratka, v Švici je vse lepo in prav, vse je tako, kot mora biti, vse drži, vse je urejeno in lično. Odlična izbira za poletni dopust torej. In samo za to. Bližina Francije sicer vse skupaj nekoliko blaži, a kljub temu so za moj okus veliko preveč pridni, natančni in učinkoviti, da bi še lahko bili zares spontani, sproščeni in simpatični. Ob vsem preobilju predpisov, zakonov in določil to niti ni tako čudno. In če za katero deželo, potem za Švico nedvomno velja, da je tam sicer lepo, a je doma lepše. In da so njihovi psi sicer dobri, ampak so naši boljši.

Log In