piše: Silvia Trkman

Država z več kot milijonom psov in brez težav z zavrženimi psi, država z visoko razvito kinologijo, kjer je šolanje vseh psov nekaj povsem samoumevnega, kjer je odnos do psov na zares visoki ravni in kjer praktično ni več šolanja s prisilo.

Vsi psi živijo skupaj s svojimi skrbniki in celo lovski in službeni psi so hkrati tudi hišni ljubljenčki. Švedom res ni kaj očitati. Pa vendar me je Norveška neprimerljivo bolj očarala …

Švedsko si bom zapomnila po jazbecu. Na poti s seminarja v Stockholmu na seminar v Goeteborgu, kar pomeni 500 km proti jugozahodu, je gospa, ki me je tja peljala, namreč povozila jazbeca, ki je zašel na avtocesto. Potem me je sicer poskušala potolažiti, da imajo na Švedskem še veliko jazbecev in druge divjadi – vendar pa to povoženi živali ni prav nič pomagalo …

Sicer pa je res, da ima Švedska silno veliko gozdov in silno veliko divjadi, žal, pogosto tudi na cestah. Tudi zato vsi Švedi dosledno spoštujejo omejitev hitrosti, saj tam res nikoli ne veš, kdja bo na cesto zašel kak los. Imajo tudi zakon, da je treba žival, ki jo voznik zadane z avtom, pa še ni mrtva, do konca pokončati.

Za Slovenijo je Švedska res nepredstavljiva divjina, velik odstotek Švedske predstavlja gozd na jugu in zasnežene gore na severu. Ena od udeležencev seminarja, ki živi 1000 km severno od Stockholma, mi je sredi junija razložila, da pri njih še sneži! Njihovo poletje je kratko in hladno, s svetlobo 24 ur na dan, zime pa so dolge, snežene, mrzle in temne. Si predstavljate pol leta noči? Za Švede pa je to povsem normalno. Na jugu je sicer bolje, celo pozimi vidijo nekaj sonca, a svetlo je celo na jugu le od osmih zjutraj do treh popoldne. Podnebje na jugu je zaradi morja malo bolj prijazno, na severu pa temperature padejo do minus 40 stopinj Celzija! V zimskem času agility zato prestavijo v jahalnice, ki pa prav tako nimajo ogrevanja, tako da so povsem navajeni trenirati tudi pri minus 20 stopinjah!

Podnebje Švedom res ni naklonjeno. Morda prav od tu izhajajo njihovi rahlo otožni pogledi. Čeprav so neznansko prijazni, niso niti približno tako sproščeni, topli in spontani kot Norvežani. Za Švede mit o hladnih Severnjakih namreč prav zares drži. Pridni so, skromni in natančni, pa vendar se njihov standard po moji hitri oceni na podlagi teh nekaj ljudi in mest, ki sem jih v Skandinaviji obiskala, ne more primerjati z norveškim. Ali pa jim, preprosto, manjka zgolj tisti "savoir vivre", ki ga poleg Francozov poznajo tudi Norvežani. A ne tako Švedi.

Resni in zadržani ostajajo celo v svojem odnosu do psov. Kar je po svoje dobro, saj se skrbništva lotevajo z vso potrebno mero odgovornosti, zato tudi na Švedskem nimajo problemov z zavrženimi psi, vse svoje pse redno sprehajajo in pridno pobirajo iztrebke (celo sredi gozda!), večinoma pa jih tudi šolajo. Zato ima agility na Švedskem dolgo zgodovino, začetki segajo še v leto 1987, danes pa se z agilityjem tam ukvarja že toliko ljudi, da še sami ne vedo povedati, koliko imajo tekmovalcev. Še nekaj več pa imajo ljudi, ki se z agilityjem ukvarjajo zgolj rekreativno, se pravi, da se ne udeležujejo tekmovanj. Teh je na Švedskem približno 150 na leto, ocenjujejo pa, da imajo približno 3 tisoč tekmovalcev in še nekaj več "rekreativcev". Vsako leto v švedskih klubih poteka kar 600 tečajev agilityja s skupaj več kot 5 tisoč tečajniki.

Vendar pa se zdi, da bi celo pri šolanju psov potrebovali nekaj več spontanosti in sproščenosti. Tisti res najboljši so sicer prav tako dobri kot drugod, Švedi se lahko pohvalijo tudi z Jenny Damm, svojo svetovno prvakinjo in z bronasto medaljo njihove mini ekipe, osvojene prav tako na svetovnem prvenstvu na Portugalskem.

Toda glede razširjenosti in popularnost tega športa na Švedskem bi lahko pričakovali višje povprečje. Zelo so me presenetili nekateri posamezniki, ki so mi zatrjevali, da agility vadijo že leto dni, pa so njihovi psi delali slabše kot moji tečajniki po dveh mesecih vadbe. Verjetno se pozna, da so Švedi zaradi svoje lege malce bolj izolirani od drugega sveta, tekmovanj v tujini (z izjemo Norveške) se lahko le redko udeležujejo in le redko si lahko privoščijo gostujoče inštruktorje. Švedska je namreč za večino sveta daleč, predaleč.

Vseeno pa moramo tudi Švedom priznati, da so "ta dobri" res dobri, predvsem imajo kar nekaj odličnih psov v razredu majhnih psov, pa nekaj izjemno dobrih border collijev v razredu velikih, srednji razred pa je še najboilj šibka švedska kategorija. V agilityju imajo daleč največ sheltijev, ki je tudi sicer zelo priljubljena pasma, kar na devetem mestu po številu pasemskih psov na Švedskem. Presenetljivo veliko imajo v agilityju tudi metuljčkov, ki so vsi po vrsti presenetljivo dobri kljub svojim kratkim nogicam.

Agilitaši so vseh starosti, posebno pozornost pa namenjajo mladim vodnikom, ki imajo tudi svoje državno prvenstvo. Agility je bil na začetku celo pod okriljem mladinske kinološke zveze, danes pa je šport za vse, povsem očitno pa prevladuje ženski spol. Le redki imajo zgolj po enega psa, mislim, da so jih imeli prav vsi udeleženci mojih seminarjev po več. Agilityja se vsi lotevajo skrajno resno in so vanj pripravljeni vložiti veliko časa in sždenarja, prav nič se jim ne zdi čudno, da so se ljudje na moj seminar vozili tudi po 10 ur in več. Gospa v poznih šestdesetih z mlado pirenejsko ovčarko pride celo čisto na vse moje seminarje v Skandinaviji (vključno z Norveško) - s svojim majhnim avtom in majhno potovalno prikolico. Na poti iz Norveške jo je menda ujel snežni vihar, tako da se je komaj prebila domov, a Skandinavci so tega vajeni. Pozimi ne gredo nikamor brez dodatne opreme, ki jim v snežnem viiharju lahko reši življenje. Na Švedskem se namreč lahko peljete več ur, ne da bi videli kako hišo in nič nenavadnega ni, če najbližji sosed živi dve uri vožnje stran.

Švedska je za nas namreč res nepredstavljivo velika, južni Švedi imajo do severa svoje države tako daleč kot do Rima. Imajo sicer skoraj 9 milijonov prebivalcev, kar pomeni 20 prebivalcev na kvadratni kilometer, a velika večina jih živi v večjih mestih na jugu, sever pa je zelo redko poseljen. Imajo pa več kot 100 tisoč jezer in veliko gozda, zato imajo tudi veliko lovskih psov, ki še vedno lovijo.

Švedi imajo zato kar pet avtohtonih lovskih pasem za lov na različno divjad (Smaland stovare, Gotland stovare, Shiller stovare, vasterbotten spitz, švedski elkhund) in dve ovčarski pasmi (švedski vallhund, Lappish vallhund), ki pa so zunaj švedskih meja povsem neznane. Sicer pa so najpogostejše pasme na Švedskem nemški ovčar, zlati prinašalec, labradorec in jazbečar, celo za družinske pse imajo torej večinoma lovske pasme.

Imajo tudi veliko konjev, konjski športi so na Švedskem nadvse priljubljeni in morda lahko s tem pojasnimo tudi popularnost pasjih športov. Nobenega dvoma namreč ni, da je kinologija na Švedskem visoko razvita. Vseeno pa sem slišala tudi nekaj žalostnih zgodb, pasjih bojev jima na primer še ni uspelo povsem izkoreniniti in večina Švedov si svojega psa ne upa pustiti pred trgovino, saj obstaja nevarnost, da ga bo kdo ukradel za potrebe šolanja bojnih psov. Od časa do časa lahko v njihovih časopisih preberete tudi žalostno zgodbo o mačkah z zleplejnimi kremplji, ki visijo z dreves kot plen za bojne pse itd. Življenje na Švedskem je kdaj pa kdaj pač kruto in včasih so zato taki tudi ljudje, kar pa seveda ni nobeno opravičilo.

Tako kot število jazbecev v švedskih gozdovih nič ne pomaga mojemu jazbecu, ki je obležal na eni njihovih avtocest …

Še nekaj napotkov za vse, ki bi si želeli na Švedsko potovati s svojim psom: Švedska nima stekline in zaradi števila divjadi, ki jo ima, je seveda zelo pomembno, da tako tudi ostane. Zato na Švedsko brez karantene pustijo zgolj pse iz EU držav z opravljenim testom protiteles v krvi. Do 3. julija je bilo potrebno vložiti tudi prošnjo na švedsko kmetijsko ministrstvo, ki pa je bila vedno odobrena, njena edina vloga je bila, da ste morali zanjo plačati 35 eurov, vaš veterinar pa se je moral ubadati z izpolnjevanjem svežnja obrazcev. To zdaj ne bo več potrebno, še vedno pa velja, da mora biti pes cepljen proti steklini in najprej 3 ozioma najkasneje 365 dni po tem testiran za protitelesa v krvi (katerih raven mora biti najmanj 0,5 IE/ml), poleg tega zahtevajo odpravljanje notranjih zajedalcev, zelo priporočljiva pa je tudi zaščita pred klopi, saj jih je na Švedskem zelo veliko. In če je vaš pes prevelik za potovanje v kabini (omejitev je 8 kg pri večini in 5 kg pri nekaterih letalskih družbah – česar pa, le kot namig, nihče ne preverja), ne pozabite preveriti, ali je vaš pes res na letalu. Meni so namreč v 50 % prestopnih letov izgubili prtljago. Brez hlač se pač da preživeti, brez psa pa bistveno teže, zato … preverite!