Menu

Z verige na univerzo

piše: Silvia Trkman

Človekov odnos do psa se skozi stoletja in desetletja počasi, a vztrajno spreminja – na boljše. Psi, ki so do nedavnega samevali na verigah, dandanašnji vztrajno osvajajo javni prostor, vse več jih videvamo v mestih, na dopustu s svojimi ljudmi in zadnje čase celo v javnih ustanovah. V nekaterih visoko razvitih evropskih deželah je to povsem samoumevno, pri nas pa še vedno v glavah nekaterih vztrajajo določeni tabuji …

O babicah, vrtovih in kavah

Moji babici smo ašo pirenejsko ovčarko Lo zamolčali. Že prvega psa smo ji le s težavo priznali in ker je že zanj potrebovala nekaj let, da je molče priznala, da nakup psa vendarle ni največja možna bedarija, smo ji drugega raje zamolčali. La smo nekako opravičili s tem, da je naš samojed Aiken že star. Tako imamo uradno zdaj dva psa, 14-letnega Aikna in 3-letno La – čeprav imam v resnici tri. Toda kako le razložiti moji 75-letni babici, ki je prepričana, da so psi uporabni zgolj kot čuvaji dvorišč, da si enosobno stanovanje delim s kar tremi psi?

Težava seveda ni v moji babici, težava je v načinu razmišljanja, ki je bilo do nedavnega povsem samoumevno. Na srečo me samoumevne stvari nikoli niso prepričale in psov nikoli nisem videla kot čuvaje dvorišč. Zato imam pse kljub temu, da nimam dvorišča.

Tudi samoumevne resnice, da psi potrebujejo vrt, nisem nikoli razumela. Moji psi tudi ne. Če moje pse postaviš v vrt, bodo v tistem hipu, ko se umakneš v hišo, vsi pred vrati, povsem vidno zgroženi nad dejstvom, da sem jih tam pustila same. Kaj le naj delajo v vrtu, če tam ni nikogar, ki bi jim metal žogice ali jih kakorkoli drugače zabaval?

Edino obdobje v pasjem življenju, ko vrt igra kakršnokoli vlogo, je tistih prvih nekaj mesecev, ko mora mladiček ponoči še lulati: sredi noči sprehoditi se do vrta je pač res bistveno bolj preprosto kot v pižami zmrzovati v dvigalu in iskati košček trave pred stolpnico. S tem pa se prednosti vrta tudi končajo. Vrt je pač zgolj vrt, za psa prav tako dolgočasen kot enosobno stanovanje.

Vrt in stanovanje postaneta zabavna šele, ko smo tam mi, ki se z kužkom igramo, ga božamo, učimo in razvajamo. Moji prijatelji se pogosto šalijo, da res ne vedo, čemu imam 48 kvadratnih metrov veliko stanovanje, ko pa smo vedno vsi, vključno z vsemi tremi psi, na enem kvadratnem metru. Za moje pse je pač zanimiv zgolj prostor, ki ima radij dolžine mojih rok, ali v najboljšem primeru radij dolžine, do katere lahko vržem teniško žogico. Zato hvalospevov vrtovom nikoli nisem razumela. Videla sem veliko preveč psov, ki vse svoje življenje tekajo gor in dol ob vrtni ograji, lajajoč na mimoidoče, da bi me lahko kdorkoli prepričal, da se imajo bolje kot moji trije psi na tistem enem kvadratnem metru.

Za razliko od vseh tistih po vrtovih lajajočih psov, imajo stanovanjski psi privilegij, da so njihovi ljudje prisiljeni, da jih sprehajajo. Druge izbire lastniki blokovskih psov pač nimajo. Seveda pa to, žal, ne pomeni, da vsi ti lastniki svoje pse tudi dovolj sprehajajo, veliko psov je namreč po ves dan zaprtih v stanovanju, zjutraj in zvečer pa jih njihovi skrbniki spustijo do prve zelenice, nervozno čakajoč pred vrati stolpnice. Nikoli nisem razumela, zakaj si ti čemerni ljudje pred vrati stolpnice raje ne kupijo mačka. Sama bom s psov presedlala na mačke v tistem hipu, ko mi sprehodi ne bodo več v užitek.

Psi, ki živijo na vrtu, se nimajo kdove koliko boljše. Se pa imajo veliko bolje tisti psi, ki jih lastniki redno vodijo na dolge sprehode. Pa ne le na sprehode. Seveda je res, da psi neizmerno uživajo v naravi, toda radi gredo s skrbnikom tudi na kavo, čeprav lahko zgolj tiho ležijo pod mizo. Psi veliko raje ležijo pod nogami lastnikov kot samevajo na vrtovih.

Zato: vzemite svojega psa s seboj!

Nekoč so res verjeli, da pes pač sodi na verigo, potem na dvorišče, danes pa na vrt. A mojih psov v to že ne boste prepričali. Njim je povsem vseeno, kje so, dokler so z menoj. Zato so pač vedno z menoj.

Moj samojed Aiken, zdaj že 14 letnik, je bil dolga leta moj zvesti spremljevalec na avtoštopih proti morju ali v hribe, na tekme sva hodila z vlakom, navzoč pa je bil tudi na vseh šolskih izletih. Kot pravi samojed z obilo nomadske žilice je bil vedno nadvse navdušen nad najinimi potepanji in takoj, ko je zagledal najin popotniški nahrbtnik, ga ni več izpustil iz oči, da le ne bi kam odšla brez njega.

S pirenejko Lo so popotovanja postala še lažja. Njenih 9 kg je še lažje pretihotapiti kamorkoli že kot samojedovih 20 kg. Lo je kot mladiček hodila z menoj na gimnazijo in tudi povsod drugod, v osmih letih je spoznala že vsa prevozna sredstva – od ladij do letal, in čeprav je svoji pasmi primerno nezaupljiva do sveta, mi dovolj zaupa, da tudi zanjo vem, da je raje z menoj v tujem svetu kot sama na domačem vrtu. Zanjo je dom pač tam, kjer sem jaz.

Da o La sploh ne izgubljam besed. La je bržkone kuža z največ kilometrine in najvišo izobrazbo, saj je namreč hodila z menoj na fakulteto, prepotovala pol sveta in vedno očarala vse prisotne.In to je to: naše pse bodo toplo sprejeli celo tam, kjer so sicer uradno prepovedani, če bodo le dovolj vzgojeni, socializirani in ubogljivi. Samo s takimi psi lahko spremenimo ukoreninjena prepričanja o tem, da psi sodijo na verigo, na dvorišče ali vrt.

V zadnjih letih se to prepričanje v resnici vse bolj maja, v mnogih ljubljanskih lokalih imajo v poletnih mesecih pripravljeno tudi vodo za pse ali pa jo prinesejo kar v pepelniku, največkrat ne da bi bilo treba za to prositi. Vsaj meni se še nikoli ni zgodilo, da bi mi rekli, da moj pes ne sme v lokal, na pošto ali v banko – kljub nalepki na vratih, ki psom prepoveduje vstop. Po tem nedvomno sodimo v Evropo, na Vzhodu je namreč bistveno teže vzeti psa kamorkoli že gremo. Vseeno pa v nekaterih pogledih še vedno zaostajamo. To je tudi razlog za temo.

Povod za tole razmišljanje je bila namreč večerja v Brestu, mestu povsem zahodno v Franciji, v divji, od vsega odmaknjeni in vetrovni Bretaniji. Netakarica je namreč hitro ugotovila, da pri naši mizi beseda teče o psih in se je zavzeto pridružila pogovoru. Pohvalila se je, da imajo tudi oni tri pse, dva beaucerona in mešanko iz zavetišča, nato pa je poklicala svojega moža, kuharja, ki je iz kuhinje spustil tudi vse tri pse, ki so nas prijazno pozdravili, azilašica pa je med tem z mize spretno ukradla še košček kruha, čemur so se nasmejali tudi vsi drugi gostje.

Nihče se ni prav nič čudil, ko so pse potem poklicali nazaj v kuhinjo. Tudi v hotelu, v katerem smo stanovali, se ni nihče pritoževal, ker je iz recepcije kukala mogočna glava hotelske nemške doge, ki se je med zajtrkom rada sprehodila tudi med mizami. To je nedvomno nekaj, česar si v Sloveniji še ne moremo zamisliti kljub siceršnjemu dokaj naprednem odnosu do psov.

Drugi dober primer je ljubljanski potniški promet. Nedvomno je pohvalno, da so psi na naših avtobusih in vlakih dovoljeni, na Vzhodu namreč ni tako (pa tudi v Ameriki ne – a tam je večina psov vse življenje na svojih vrtovih in zato temu primerno nesocializirana, zato je prepoved psov na javnih prevoznih sredstvih povsem upravičena). Se pa zdi zahteva, da morajo psi na vlakih in avtobusih nositi nagobčnik, še vedno nekako iz časov dvoriščnih psov. V Skandinaviji, Angliji in Franciji tega pravila nimajo – ali pa ga vsaj dosledno ne upoštevajo.

Slovenija je torej psom dokaj prijazna država, vseeno pa bo treba še marsikaj spremeniti. Velik, pomemben in zares vse pohvale vreden korak naprej je uvajanje psov in drugih živali v domove za starejše in v terapijo otrok z motnjami v razvoju. V bolnišnice za zdaj v Sloveniji psi še ne smejo (razen psov vodičev slepih in psov za pomoč invalidom), na tem področju nas je prehitela celo Amerika. A stvari nedvomno gredo na bolje. Babice, ki so večino življenja prežvele v času dvoriščnih psov, bo v to morda teže prepričati, otroci pa so zelo dojemljivi za mehke kožuščke in mahajoče repke in zato so nedvomno zelo pohvalni tudi vsi obiski psov v šolah. La sicer nad tem delom kot prava pirenejska ovčarka ni preveč navdušena, a se vseeno vdano preda otroškim rokam, kot da bi se zavedala, da bodo čez nekaj let te iste roke odločale o tem, kam vse bo smela. In da vnučkom teh otrok morda prav zaradi nje ne bo treba zatajiti svojih psov.

Kam da in kam ne?

Seveda še vedno ostajajo določene omejitve o psih na javnih krajih in javnih prevoznih sredstvih. Majhni, ljubki psi se jim največkrat uspejo izogniti, pa vendar moramo te omejitve dobro poznati, preden se s svojim psom podamo v svet. S psom gremo lahko v vsa javna prevozna sredstva, predpisan pa je nagobčnik in povodec ali pa košara (za manjšega psa). Dovoljen je tudi prevoz psa z letalom, obstajajo pa določene omejitve, ki jih določi letalska družba. Ponavadi lahko v potniški kabini potuje le ena žival, vse druge morajo biti v prostoru za prtljago, zaprte v ustreznih kletkah ali boksih. Tudi živali v kabini morajo biti med poletom zaprte v ustrezni kletki, boksu, košari ali torbi, njihova teža pa pri večini letalskih družb lahko znaša do 8 kg (pri nekaterih družbah do 5 kg).

Psom dovolijo vstop tudi v skoraj vse kampe in v večino hotelov, vendar je treba za to ponavadi nekaj doplačati. Preveriti pa je potrebno, ali gremo lahko s psom tudi na plažo. Uradno s psom ponavadi na plažo namreč ne smemo, a kuža, ki mirno leži pod senčnikom, nedvomno ne bo povzročil nobene hude krvi. Na moje veliko začudenje pa je psom prepovedan vstop v večino slovenskih planinskih koč. Če se s psom odpravljamo v hribe, moramo preveriti, kje bo lahko z nami prespal tudi naš kuža.

Predvsem pa bodimo uvidevni! To velja tako za hribe kot tudi za plaže: predvsem pri strastnih pasjih plavalcih moramo biti zelo pozorni, da kuža ne bo motil drugih kopalcev. Kar se nam morda zdi ljubko, je za nekatere pač moteče. Pravzaprav to velja kar povsod: biti moramo skrajno uvidevni, vsi ljudje pač niso ljubitelji psov in s tem ni čisto nič narobe. Z vsiljevanjem jih prav gotovo ne bomo prepričali v svoj prav, ampak prav nasprotno.

Pa še to

Ker že razbijamo tabuje in javno priznane resnice, o katerih resničnosti do nedavnega ni nihče dvomil, se moramo seveda ustaviti še pri šolanju, ki je polno takih "resnic". Za šolanje psov, denimo, še danes bolj ali manj velja, da je nujna določena stopnja prisile in da je šolanje kot tako omejevanje svobode. Moji psi se s tem nikakor ne strinjajo. Natančno vedo, da prisila pri šolanju ni potrebna, šolanja pa ne vidijo kot omejevanja svobode, ampak kot igro, kot nekaj zabavnega, kar počnemo skupaj na tistem našem enem kvadratnem metru.

Pri šolanju psov je še vedno trdno ukoreninjeno tudi prepričanje, da morajo psi delati za svojega gospodarja, brez nagrade. Če upoštevamo to arhaično prepričanje, je prisila res nujna: če ne uporabljamo nagrade, ki bi psu sporočila, kaj nam je všeč, pač potrebujemo povodec, da mu sporočimo, kaj nam ni všeč. Sama prisegam na prvo možnost.

Nagrade ne uporabljamo kot podkupnino; nagrade, ki jih damo psu od pravem času, mu zgolj sporočajo, kaj od njega sploh pričakujemo. Če mu tega ne sporočimo, pač ne more ubogati, saj pes ne razume slovensko. Zato je naloga vodnika, da z nagrado okrepi želeno vedenje in čeprav nagrada v končni fazi, pri že izšolanemu psu, res ni več potrebna, saj pes dela zaradi veselja do dela, pa se nagrajevanju v procesu učenja lahko izognemo le tako, da uporabljamo prisilo. In zakaj le bi jo?

Pri tradicionalnem načinu šolanja rečemo "ne" in ta "ne" pospremimo s kaznijo, zaradi katere pes seveda razume, da nam njegovo početje ni bilo všeč, še vedno pa ne ve, kaj od njega pričakujemo. Zato je bolje, da rečemo "ja", besedico pa pospremimo z nagrado in pes bo takoj natančno razumel, kaj od njega pričakujemo.

Verjemite ali ne, ampak psi niso zlobne živali, ki bi jih bilo treba krotiti. Psi so krdelne živali, ki živijo za svojega človeka, ki z njim rade in z veseljem sodelujejo in rade opravljajo svoje naloge, če le razumejo, kaj od njih pričakujemo. Zato jih nagradimo, kadar delajo, kar nam je všeč, in rezultati ne bodo izostali.

Če delamo s psom tako, odpadejo tudi miti, da mora biti pes star pol leta ali celo eno leto, preden ga lahko začnemo česa učiti. To seveda ni res, mladi volčiči se morajo največ naučiti prav v prvem letu svojega življenja. Takrat so za to tudi najbolj dojemljivi in še nimajo neželenih navad, zato je to naravnost idealno obdobje za šolanje. Mala La je pri treh mesecih starosti znala veččino tega, kar zna danes, se pravi, da je v enem mesecu osvojila približno 30 različnih povelj. Zato od mojih malošolnikov ne sprejemam nobenih opravičul tipa "saj je še mlad". Prav zato, ker je mlad, je z njim treba veliko delati! In prav zato, ker je še mlad, je doslednost še toliko bolj pomembna.

Prav tedaj, ko je kuža še mlad, najbolj intenzivno testira meje dovoljenega, prav takrat preizkuša sposobosti svojega vodnika za vodjo – in če ne bomo dovolj dosledni, če ne bomo vedno stali za tem, kar smo rekli, bo naš kuža hitro ugotovil, da nismo primerni za vodjo, in bo ta položaj poskušal zasesti sam.

Temu soočenju dveh volj se lahko najbolj elegantno izognemo tako, da kužku od prvega dne dalje dokazujemo, da smo vredni alfa položaja. To pa ne pomeni, da mu moramo kazati zobe in dokazovati svojo premoč. To pomeni, da z nasmehom na obrazu zaslužimo njegovo zaupanje. Tako, da A vedno pomeni A in tako, da iz A vedno sledi B.

Doslednost je od prvega dne dalje ključna beseda pri ravnanju s psom. In več kot se bomo s kužkom ukvarjali, več priložnosti bo imel, da spozna, kakšen super vodja ste. In manj bo imel razlogov, da dvomi v vaše sposobnosti. Zato se s svojimi kužki igrajmo, jih kaj naučimo in se predvsem z njimi čimveč ukvarjajmo!

Čeprav res nikoli ni prepozno, čeprav se pes uči vse življenje, je namreč prav tako res tudi to, da nikoli ni prezgodaj. Zato izberimo dobro malo šolo in začnimo TAKOJ. Le dobro vzgojene psičke bomo lahko vzeli s seboj na kavo, le taki kužki si bodo lahko izbojevali vstop v še več javnih ustanov, le taki kužki bodo prepričali nejeverne babice, da kužki niso zgolj za na verigo.

Log In