Menu

Več kot 400 možnosti

piše: Silvia Trkman

Za tole temo verjetno nisem najbolj kredibilen avtor. Konec koncev sem vse svoje pasme izbirala po slikah, zaradi ljubezni na prvi pogled. Samojedi so me s svojim nasmehom očarali še preden sem sploh znala brati in ko sem desetletje po tem iskala manjšega psa, se spet nisem bila pripravljena odpovedati ekspresivnemu pasjemu obrazu z večnim nasmeškom in iz tega razloga zgrožena odkimavala vsakič, ko mi je kdo priporočil šeltija. Tako sem našla pirenejske ovčarje, katerih glavna pasemska značilnost je prav njihov neukrotljiv izraz na obrazu. Torej sem spet zbirala po slikah …

Toda po drugi strani sem pri sedmih letih poznala več pasem kot povprečen kinolog in se branja naučila ob pasjih enciklopedijah – potem, ko je vsem domačim že pošteno presedalo prebirati mi opise pasem.

Danes je vse skupaj postalo še bistveno bolj enostavno, namesto pustih opisov pasem v pasjih enciklopedijah nam je na voljo internet z nešteto koristnimi informacijami, forumi, e-mail listami za praktično vsako pasmo in enostavnim dostopom do največjih poznavalcev vsake pasme, pa predstavitve pasem na Animal Planet in Animaux itd. Pa vendar se še vedno veliko ljudi odloča za pasmo po zadnji modi, brez temeljitega razmisleka in brez vpogleda v vso množico možnosti. Pravzaprav se vse bolj zdi, da je toliko težje izbrati, kolikor več je izbire.

Kako in kje torej začeti?

Še preden se sploh začnemo odločati za primerno pasmo, priporočam, da ponovno razmislimo, če smo na kužka zares pripravljeni. Imamo zanj dovolj časa? Dovolj znanja? Dovolj potrpežljivosti?

Šele, ko smo zares prepričani, da bomo za kužka z veseljem skrbeli čisto vsak dan naslednjih 15 in več let, nas čaka naslednji korak. Premisliti moramo, zakaj točno psa hočemo, torej predvsem koliko in kakšen tip aktivnosti mu bomo nudili in pa seveda katero velikost psa in kateri tip dlake preferiramo.

Že tu pa se lahko ujamemo v najrazličnejše pasti. Taka tipična past je kratka dlaka: veliko ljudi se odloči za psa s kratko, prileženo dlako zato, da bi se izognili odmrli dlaki postanovanju. V resnici pa je ta tip dlake še najtežje odstraniti iz preprog in pohištva, ostre kratke dlake se namreč zapičijo prav povsod in jih je zares težko spraviti iz sedežne garniture in avtomobilskih sedežev: moj avto je prevažal že cel kup najrazličnejših pasem, največ najbolj trdovratnih dlak pa je v njem pustil – boston terier! Nasprotno pa na primer polarni psi in špici kljub svojemu bujnemu kožuhu praktično ne puščajo dlak, saj odmrla dlaka večinoma ostane v kožuhu, dokler je ne izkrtačimo.

Prav tako je sicer res, da pudlji in terierji ne puščajo dlak, jih je pa zato potrebno redno striči oz. trimati, zato sem prepričana, da vam bo nega vzela bistveno več časa kot pri večini drugih pasem.

Za nego so kljub drugačnemu prepričanju zelo enostavni poleg kratkodlakih psov tudi psi srednje dolgodlakih pasem. Za vzdrževanje zelo zahtevna dlaka je zgolj zares dolga, svilnata dlaka, saj se taka dlaka rada vozla in zahteva redno krtačenje. Bolj ostra, četudi malo daljša dlaka, pa ni zahtevna za vzdrževanje.

Knjige o psih na tem mestu rade pretiravajo, po njihovem mnenju praktično vsaka pasma zahteva krtačenje najmanj enkrat na teden in kopanje enkrat na mesec. No, moj samojed je bil v petnajstih letih skopan trikrat, skrtačen pa je vsakih nekaj mesecev, moja dolgodlaka pirenejska ovčarka v osmih letih ni bila skopana niti enkrat, počešem pa jo dvakrat ali trikrat na leto, moja srednje dolgodlaka pirenejska ovčarka pa je bila skopana trikrat, vedno izključno zaradi razhajanj najinih mnenj o lepih vonjavah, krtačim pa je sploh ne.

Tudi pri izbiri velikosti ni vedno vse tako jasno, kot se morda zdi na prvi pogled. Za majhno stanovanje se morda zdijo bolj primerni majhni kužki, vendar so le-ti pogosto bistveno bolj živahni od orjaških pasem, zato jih je v končni fazi po stanovanju več, kot če bi si omislili večjega psa.

Prav tako ni res, da so za majhne otroke bolj primerni majhni kužki: majhne kužke otrok hitreje poškoduje ali pripravi do ugriza s kakšno nenamerno grobo kretnjo, večji psi pa imajo z otroci ponavadi več potrpljenja. Če pa psa kupujete za malo večjega otroka, ki naj bi ga tudi sam sprehajal, potem so seveda res bolj primerne manjše pasme, saj večji in težji psi hitro postanejo premočni za otroka.

Toda tudi tu ne smete pozabiti, da velikost ni vse: majhen otrok bo še vedno lažje obvladoval malo večjega, a umirjenega psa, kot kakšnega majhnega, hiperaktivnega terierčka. Prav tako je velikost včasih varljiva: mali beagle na primer ima kar nekaj kilogramov in temu primerno močno lahko povleče kljub svoji varljivo majhni velikosti.

Praviloma se je bolje odločati na podlagi količine aktivnosti, ki jo bomo psu nudili, kot na osnovi kvadrature našega stanovanja ali vrta. Na izbiro velikosti odločilno vpliva tudi naš stil življenja: če veliko potujete, bo to toliko lažje, kolikor manjšega psa imate, če ste zelo športno aktivni so primerni vsi srednje veliki psi, če pa kupujete dobrodušen okras za na dvorišče, so primerni orjaški psi, a od njih res ne morete pričakovati sodelovanja pri vaših športnih aktivnostih.

Povsem zmotno je namreč prepričanje, da veliki psi potrebujejo več gibanja kot majhni: zares malo gibanja potrebujejo zgolj orjaški in morda nekaj zares pritlikavih in kratkonogih pasem (tipa pekinčan, tibetski španjel, lasa-apso itd.), sicer pa je potrebna količina gibanja bolj odvisna od pasme oziroma pasemske skupine kot njihove velikosti.

Pasemske skupine

Po odločitvi za velikost in tip dlake sledi še težje izbiranje med različnimi pasemskimi skupinami. Čeprav se z vsemi psi s pravilno in pravočasno vzgojo da doseči praktično vse, pa so nekatere stvari veliko lažje z nekaterimi pasmami. Odpoklic je tak tipičen primer: če na klic ne pride polarni pes to niti ni tako čudno, če pa na klic ne pride ovčar, je to skrajno nenavadno. Ali še drug primer: če žogica niti malo ne impresionira katerega od orjaških psov, je to povsem običajno, če pa žogica ne zanimajo terierja, je to že skrajno čudno.

To seveda ne pomeni, da se polarnega psa ne da naučiti odpoklica ali molosa igranja z žogico: pomeni zgolj to, da boste v to pri polarnem psu oz. v drugem primeru pri molosu vložili bistveno več truda, kot bi ga bilo potrebno pri ovčarju ali terierju.

Če torej naredimo kratek pregled po pasemskih skupinah.

Za vse, ki jih zanima šolanje in so torej pripravljeni vložiti veliko časa za zaposlovanje pasjih možganov, obenem pa nimajo volje za preusmerjanje nagonov lovskih psov v (nelovsko) delo, so najbolj logična izbira ovčarji. Skupina ovčarjev obsega veliko število pasem od majhne do srednje velikosti, dlaka je večinoma srednje dolga do dolga, barvna paleta je velika, zares malo je zgolj povsem belih ovčarjev. Med ovčarji je še najmanj "ovčarski" nemški ovčar, ki si ga laiki sicer predstavljajo kot "ovčarja ovčarjev", kot prototip ovčarskega psa, v resnici pa so najbolj "ovčarski" border colliji.

Ovčarje lahko ločimo na podskupini majhnih bevskačev (pirenejski ovčar, mudi, pumi, poljski nižinski ovčar,…), katerih funkcija je bila poleg zganjanja ovc tudi opozarjanje pastirskih psov na nevarnosti, in na večje ovčarje, ki so poleg zganjanja črede čredo tudi sami čuvali (belgijski in nizozemski ovčarji, beauceroni, briardi,…).

Tako eni kot drugi so odlični psi za delo, učijo se radi in hitro, saj imajo dolgo zgodovino tesnega sodelovanja s človekom – če pa jih po njihovi oceni ne zaposlimo dovolj, nas tudi oziroma še prav posebej pri tej pasemski skupini čakajo številni problemi. Zdolgočasen ovčar si bo sam poiskal zaposlitev: lajanje, kopanje lukenj, uničevanje pohištva itd. – domišljija dolgočasenega ovčarja ne pozna meja.

Za tiste, ki so prav tako pripravljeni veliko časa nameniti psu, vendar jim ni tako zelo pomembno, da se njihov kuža odzove na vsak klic, ampak si želijo predvsem strastnega spremljevalca v naravo ali zvestega sotekača, so zelo primerni tudi lovski in polarni psi, predvsem vižle in weimeranci za ljubitelje kratke dlake, setri za ljubitelje srednje dolge dlake in polarni psi za ljubitelje dolge lake in neodvisne pasje glave.

Prinašalci, španjeli in vodni psi so nekakšen kompromis med skupinama ovčarskih in lovskih psov: bolj vodljivi kot ostali lovski psi in primerni tudi za športno udejstvovanje v različnih disciplinah, pa vendar ne ovčarsko poslušni. Isto bi lahko rekli tudi za terierje, ki pa imajo poleg tega karakter, ki zahteva poznavalca, zato jih priporočam zgolj ljudem z izkušnjami in dovolj časa, da pravilno usmerijo in zaposlijo njihovo neznansko energijo. Zato priznam, da sem si pošteno oddahnila, ko je bil največji boom višavcev za nami.

Saj ne, da bi imela karkoli proti višavcem, toda male zverinice je veliko težje obvladovati, kot si to predstavljajo nič hudega sluteči novopečeni lastniki. Prav tako me rahlo skrbi zadnja moda ameriških staffordshire terierjev. Staffordi so sicer ena mojih najljubših pasem, saj so zaradi svoje energije odlični psi za vse športne aktivnosti – toda žal jim večina njihovih lastnikov ne more nuditi dovolj aktivnosti in si jih omisli zgolj zaradi njihovega slovesa, take zgodbe pa se nikoli ne končajo dobro.

Ljubiteljem pritlikavih pasem bi namesto višavcev definitivno raje priporočila kavalirčka ali metuljčka: dve pasmi, ki sta pri nas po krivem povsem zapostavljeni in praktično neznani. Zakaj ravno kavalirčki in metuljčki? Zato, ker se poleg tega, da znajo pridno ležati v naročju in opravljati svojo funkcijo naročnih kužkov, znajo tudi neutrudljivo igrati in vas navdušeno spremljati na družinskih izletih. Za razliko od višavcev ne lajajo, ne bevskajo v druge pse, znajo biti tudi pri miru in že po naravi radi sodelujejo s človekom, zato jih je zelo preprosto šolati, zelo primerni pa so tudi za agility in ostale športne aktivnosti.

Na drugem polu so seveda orjaške pasme, ki so že zaradi svoje velikosti primerne za čuvanje dvorišč, obenem pa so mirni in dokaj nezahtevni družinski psi. Vendar pozor: že zaradi svoje velikosti so lahko nevarni. To niti ne velja toliko za molose, ki so povečini zgolj dobrodušni orjaki, nedvomno pa velja za pastirske pasme, pri katerih izboru je potrebno biti še posebej previden. To še toliko bolj velja za še zelo prvinske pastirske pasme.

Hrti spadajo v čisto posebno skupino in so primerni za čisto svoj krog ljubiteljev. Pogosto jih opisujejo kot kombinacijo psa in mačka v enem. Primerni so za vse ljubitelje narave in elegance in so izredno učljivi, a tudi nadvse zamerljivi, zato zahtevajo kar nekaj znanja in predvsem veliko občutka.

Katero pasmo torej?

Izbira je torej zares pestra, vendar pa je res, da v Sloveniji kar nekaj pasem ni možno dobiti: z izjemo pri preprodajalcih seveda. Toda v dobi interneta res ni težko navezati stike z vzreditelji iz tujine, nekaj dodatnih kilometrov pa tudi ne bi smelo biti ovira.

Pasme, ki jih v Sloveniji najbolj pogrešam so kavalirčki in metuljčki med pritlikavimi pasmami, ameriški koker španjeli in duck tollington retrieverji med srednjimi, avstralski ovčarji in bearded colliji med malo večjimi in novofundlandci med velikimi. Gre za razmeroma neproblematične pasme, ki praviloma niso agresivne ali dominantne, so pa nadvse simpatični družinski kužki, ki jih je dokaj preprosto izšolati in ker se radi igrajo, so odlični vsaj za rekreativno obliko vseh možnih pasjih športov.

A zdi se, da se Slovenci še vedno odločamo bolj po modnih muhah. Višavce so v zadnjih etih tako zamenjali staffordi in, seveda: beagli. Še ena ljubka pasma, ki pa zna biti bolj problematična, kot se morda zdi na prvi pogled. No, za razliko od višavcev vsaj agresivni niso, je pa v njih tako dolga zgodovina življenja z izključno pasjim krdelom, da ne poznam niti enega beagla, ki bi iz igre z drugimi psi prišel na prvi klic … To je nekaj, kar moramo pri beaglih skorajda vzeti v zakup. Poleg tega ne smemo pozabiti, da so še do nedavnega lovili in imajo zato tako izražen lovski nagon, da jih je težko ustaviti, ko imajo kaj v nosu. Kadar vonjave niso preveč mamljive, pa so beagli res ljubki kužki, ki glede na svojo lovsko poreklo presenetljivo radi sodelujejo s svojimi ljudmi in se izredno hitro učijo. Njihovi problemi z odpoklicem pa so nedvomno vredni omembe.

Pa mešančki?

Mešančke omenjamo kot zadnje zato, ker ne gre za pasmo, ki bi jo lahko poimenovali in opisali njene značilnosti. Sicer pa so prva in najbolj logična izbira. Veliko jih je, ki nujno potrebujejo dom, izbira je zato res velika.

Problem, ki ga lahko srečamo ob nakupu mladička mešančka je, da lahko zgolj približno vemo, kaj bo iz njega zraslo. Žak na primer je skoraj pravi groenendael z ogromno željo po delu in nenehni aktivnosti: edini problem je v tem, da sta njegova lastnika verjela, da sta domov prinesla mešančka z novofundlandcem … Podobnost je zgolj v črni, dolgi dlaki, razlika v temperamentu pa je seveda ogromna. Poznam tudi starejšega gospoda, ki je kupil pudeljčka, ki pa je zrasel v ogromno mrcino. In mladeniča, ki je kupila stafforda, ki pa ni nikoli zrasel in je še najbolj podoben jazbečarju.

Pri mladičkih mešančkih je njihovo velikost in temperament pač dokaj težko napovedati in sicer predvsem za laike in predvsem, če starši niso znani. Pri odraslih mešančkih iz zavetišča pa je zadeva seveda drugačna: tam skorajda ne morete zgrešiti.

Azilaši so odlična izbira za vse, ki nimajo namena razstavljati ali vzrejati, ampak si želijo zvestega spremljevalca za izlete v naravo ali zgolj ljubkega družabnika. Res je sicer, da imajo nekateri azilaši že razvita nezaželena vedenja, ki so kar velik zalogaj za novopečene lastnike, vendar pa je kljub drugačnemu splošnemu mnenju večina azilašev odličnih in neproblematičnih kužkov, ki se, tako se zdi, dobro zavedajo, kakšen zaklad je dober lastnik in so zato še prav posebej pripravljeni sodelovati z njim, zato so odlični za šolanje in pasje športe. Še vsi azilaši, ki sem jih imela v svojih tečajih, tako poslušnosti kot agilityja, so se odlično odrezali.

V agilityju imamo tudi v Sloveniji kar nekaj odličnih bivših azilašev, v tujini, predvsem Ameriki, pa tako ali tako večino psov za pomoč invalidom, za programe zaporniških in terapevtskih psov itd. izberejo prav med azilaši. Navdušena sem bila predvsem nad idejo, da iz zavetišč poberejo po 10 do 15 psov, ki jih nato zaporniki, pod strokovnim vodstvom seveda, šolajo za pomoč invalidom, gluhim in slabovidnim. Genialna ideja, ki azilašem priskrbi tako zelo potreben ljubeč dom, zapornikom lajša leta v zaporu, invalidom pa omogoči večje število cenovno bolj dostopnih zvestih pomočnikov. – Kar je definitivno ideja, ki bi jo bilo vredno premisliti tudi pri nas.

Stroški nakupa psa

Stroški nakupa psa so relativno majhni v primerjavi z vsemi stroški, ki vas čakajo za časa pasjega življenja, zato tu res ne gre varčevati. Morda imajo res najcenejše pse preprodajalci, a najcenejši so z razlogom in veterinarska oskrba, ki jo bo kuža, kupljen pri preprodajalcu, najverjetneje potreboval, bo hitro in znatno presegla ceno mladiča pri resnem vzreditelju. Prav tako nikar ne nasedite zgodbicam o tem, zakaj so mladički sicer čistokrvni, niso pa rodovniški: nadštevilnih mladičev ni in če mladički nimajo rodovnika, to pomeni zgolj in preprosto to, da njihovi starši nimajo vzrejnega dovoljenja in tu spet ne gre varčevati.

Najdražje so redke pasme, veliko stanejo tudi pritlikave pasme, saj imajo večinoma majhna legla, bolj pogoste, predvsem delovne, npr. lovske pasme pa so dokaj poceni. Če so vam cenovno še vedno nedostopni, se nikar ne pustite preslepiti preprodajalcem, ampak se oglasite v najbližjem azilu!

Veliko bolj pomembno od stroškov nakupa pa je splošno zdravstveno stanje pasme, saj pri nekaterih pasmah lahko pričakujete toliko zdravstvenih težav, da bodo stroški veterinarske oskrbe zrasli zares visoko. Splošno pravilo je, da bolj zdrava kot pasma zgleda, bolj zdrava je in bolj deformirana, bolj ekstremna, bolj prestižna pasma je, več denarja boste pustili na veterinarskih klinikah. Pri pasmah z velikimi, izbuljenimi očmi ali pasemsko predpisanimi ektropijami veh lahko pričakujete veliko težav z očmi, pri pasmah z dolgimi, povešenimi uhlji vnetja ušes, pri pasmah z nagubano kožo težave s kožo, pri težkih pasmah težave z okostjem, pri kratkih tačkah in dolgem hrbtu težave s hrbtenico itd.

Seveda vam nihče ne more ničesar garantirati, zboli lahko čisto vsak pes, vendar pa tu res ne gre izzivati usode, zato se izogibajte preprodajalcem in pasmam ekstremov.

Ste zares za?

Izbor pasme je seveda resna in pomembna odločitev. Pa vendar se zares začne šele potem. Potem se je potrebno pozanimati o različnih linijah in njihovih zdravstvenih težavah, poiskati dobrega in odgovornega vzreditelja, iz legla izbrati svojega mladička in mu nato posvetiti velik del svojega časa nadaljnjih nekaj mesecev in nato nadaljnjih 15, tudi 20 let kar nekaj ur na dan, vsak dan. – Kljub dežju, službi, šoli …

Pes je velika odgovornost in preden se sploh odločite za pasmo, morate temeljito premisliti, če si ga zares želite. In če imate zanj zares dovolj časa. In ste povsem prepričani, da bo temu tako tudi nadaljnjih 15, 20 let. Vprašanj tipa "kateri pes bi bil primeren za našo zelo zaposleno družino" nisem nikoli razumela. Če nimate časa za psa, si ga nikar ne omisilte, sicer boste kmalu obžalovali svojo odločitev.

Če še vedno vztrajate, da psa res hočete, še nekaj nasvetov: po tem, ko dobro premislite o pasmi, poiščite vzreditelja, ki vam bo pripravljen odgovoriti na vsa vprašanja. Ne prenaglite se z nakupom, pred nakupom imate namreč vsaj za eno leto dela z iskanjem vzreditelja, raziskovanjem rodovnikov, pripravami na mladička in izobraževanjem o negi in šolanju, zato nič ne hitite. TAKOJ, ko kužka dobite, poiščite dobro pasjo šolo in se vključite ČIMPREJ, ne čakajte na to, da bo kuža star 6 mesecev ali več – če vam tako svetujejo v pasji šoli, očitno niste našli prave.

Log In