piše: Silvia Trkman

Novinarka neke lokalne televizije me je v nekem intervjuju na neki tekmi vprašala, če se mi agility zdi mučenje psov. Verjetno me še nobeno vprašanje ni tako zelo presenetilo in me pustilo odprtih ust.

Seveda zlorabe obstajajo tudi v tem športu. Tudi tu obstajajo ljudje, ki prek svojih psov rešujejo svoje frustracije, pes pa jim je zgolj sredstvo za lastno samopotrjevanje. Toda to še ne pomeni, da so lastniki psov, ki imajo psa "samo zase" in mu privoščijo mirno pasje življenje na vrtu z obilico kosti in hrane, kaj bolj nedolžni. Tako kot ljudje namreč tudi psi dlje in bolj kvalitetno živijo v fizično in psihično bolj stimulativnem okolju.

Seveda obstaja tudi tveganje poškodb. Toda lahko vam zagotovim, da se je bistveno več psov poškodovalo v prometnih nesrečah ali med igro z drugimi psi, kot na agilityju. Tveganja so pač del življenja in med izogibanjem nevarnostim se nam lahko zmuzne življenje. Življenju dodajati leta pač res ne vodi v psa vredno življenje. Letom dodajati življenje je bistveno bolj smiselno. Stranski produkt izboljševanja kvalitete pa je navadno tudi večja kvantiteta.

Verigarji so bili na primer nadvse učinkovito zavarovani pred poškodbami in ostalimi nevarnostim, ki jih prinaša življenje, pa se je le redkokateri približal desetemu rojstnemu dnevu. Nasprotno pa poznam kar nekaj agilitaških psov, ki se bližajo petnajstim letom. In če agilitaški psi pogosteje obiskujejo veterinarske klinike, je temu tako izključno zato, ker njihovi vodniki hitreje opazijo nepravilnosti v gibalnemu aparatu svojih psov. Morebitne poškodbe in težave v svojem psu odkrijejo prej, zanje takoj in dobro poskrbijo, poleg tega pa svojega psa ohranjajo v dobri fizični in psihični kondiciji – kar razloži dolgo življenjsko dobo agility psov.

Pa vendar si presenetljivo veliko ljudi zastavlja podobna vprašanja. Vsi moji znanci, vse dokler ne spoznajo mojih psov, so rahlo sumničavi glede šolanja psov. Mala in osnovna šola že, toda agility, na tone trikov, itd.? Zakaj le ne bi pustili uboge pse uživati na vrtu?

No, vsem postane vse popolnoma jasno v prvem trenutku, ko spoznajo moje pse. Vsi moji znanci, ki poznajo moje pse, so zdaj zagreti nasprotniki psov po vrtovih, vsi "vrtni" psi se jim zdijo neznansko zdolgočaseni in prikrajšani za pravo pasje življenje, ki je življenje in delovanje v krdelu. Ker zdaj, vsaj večinoma, s psi ne hodimo več na lov, gremo lahko na vrt delati poslušnost, na vadbišče agility, na polje sled … Karkoli že bomo počeli s psom, nam bo za to neizmerno hvaležen in bo v tem neizmerno užival. – Če bomo seveda uporabljali psom prijazne metode.

Videnje šolanja psov kot mučenja živali ima verjetno osnove v starih metodah šolanja. Vicki Hearne v svoji knjigi Adamovo naloga: klicanje živali po imenu (Adam’s Task: Calling Animals by Name), objavljeni ne tako zelo davnega leta 1986, opisuje, kako psa odvaditi kopanja lukenj po vrtu: vsako luknjo, ki jo naredi pes na vrtu je potrebno še poglobiti, vanjo naliti vodo in nato psu tiščati glavo pod vodo dokler mu ne začne zmanjkovati zraka …

Take in podobne metode na srečo uporablja vedno manj ljudi, kljub temu pa še vedno obstaja ogromno ljudi, ki je še vedno prepričanih, da brez vsaj nekaj sile psov sploh ni mogoče šolati. Potegi z vrvico se jim zdijo nujen in neizogiben del šolanja, ob tem pa zatrjujejo, da za psa zatezne ovratnice niso boleče. Če in koliko so boleče, tu ne bomo razpravljali, dejstvo pa je, da za psa niso prijetne: če temu ne bi bilo tako, tudi delovale ne bi. Razlog, zakaj zatezne ovratnice delujejo, je namreč preprost: pes se nauči, kaj mora narediti, da se izogne potegu in to iz tega razloga tudi naredi. Dejstvo, da se pes sploh poskuša izogniti potegu, je dokaz, da zategovanje zanj že ni ravno prijetno.

Potegi in zategi torej so način šolanja, nikakor pa za šolanje psov niso niti potrebni niti neizogibni: kako le bi sicer šolali živali, pri katerih te opcije nimamo?

Delfini na primer so odlični učitelji trenerjev živali ravno zato, ker lahko vedno odplavajo stran, kadar jim naše metode niso všeč: v sodelovanje z nami jih ne moremo prisiliti z zatezno ovratnico, ampak jih moramo v to prepričati drugače. Verjetno se je ravno zato ravno na delfinih rodilo šolanje s klikerjem. Uspehi šolanja delfinov nesporno dokazujejo, da povodci ali katerakoli druga oblika prisile pri šolanju NI potrebna.

Sama tudi pri šolanju svojih psov povodca nikoli ne uporabljam za nobeno od vaj, povodec je zame zgolj zadeva varnosti, uporabljam ga zgolj, ko ne morem ves čas paziti na svoje pse – nikoli pa ga ne uporabljam za šolanje.

Povodce sicer dovoljujem v tečajih male šole, saj večina psov v mali šoli še nima dovolj razvitega odnosa z vodnikom, da ne bi ob prepovedi vrvic v malih šolah nastal popoln kaos; vendar pa vsem tečajnikom vedno svetujem, da pse doma šolajo brez vrvice, saj nam to onemogoči, da si z njo kakorkoli pomagamo in s tem upočasnjujemo proces šolanja. Svoje malošolnike moram namreč nenehno opozarjati, da vrvica ne sme služiti temu, da psa držimo v pravilnem položaju: če psa vlečemo k nogi, to pomeni, da pes vleče stran od noge in če ga ob tem hvalimo, to pomeni, da potrjujemo vedenje, da pes vleče stran. Skratka: potrebna je skrajna previdnost kaj potrjujemo, sicer psa učimo popolnoma napačne zadeve.

Vsi neuspehi pri šolanju izvirajo ravno iz takih in podobnih razlogov: ali nehote potrjujemo nekaj drugega kot si želimo, ali je napačen naš timing, naš kriterij ali pa je neprimerna vrsta ali frekvenca uporabe nagrade. Skratka: za vse napake smo krivi sami. Psi delajo, kar deluje in naloga nas kot njihovih trenerjev je, da svet prilagodimo tako, da delujejo stvari, ki so v pasjem vedenju zaželene. To pomeni, da lajanje ne more pridobiti naše tako zelo zaželene pozornosti, da vlečenje ne vodi k cilju, itd. – Da pa se našo pozornost, pohvali ali celo nagrado da zaslužiti s sodelovanjem, s poslušanjem in s ponujanjem naučenih vedenj.

Vse to pomeni, da moramo biti nenehno pozorni, za kaj potrjujemo svojega psa: ne le med vadbo kot tako, ampak 24 ur na dan, 7 dni na teden. Psi se namreč ne učijo le med uradnimi učnimi urami, ampak ves čas, vse življenje. In bistveno težje, kot je psa kaj naučiti, je psa NE naučiti nezaželenih razvad. Kot bomo videli v enem izmed naslednjih člankov, so psi namreč izredno bistre živali: učijo se toliko hitreje, kolikor bolj jim je to v interesu, zato se zelo hitro naučijo, kako svoje vodnike kar najbolje izšolati.

Temu, da vas izšola vaš lastni pes, se lahko izognete samo tako, da ga šolate sami in sicer vsak dan, ves čas: nikoli ne smete odstopiti od svojih kriterijev, vsako povelje mora vedno pomeniti isto, brez opravičil in olajševalnih okoliščin – sicer bo kuža hitro sam ugotovil, kako ustvariti olajševalne okoliščine.

Doslednost je pač ključna beseda vsakega šolanja, tako klasičnega kot tudi kliker treninga. – Čeprav je veliko laikov prepričanih v nasprotno, šolanje s pozitivno motivacijo namreč nikakor ne pomeni popustljivosti.

Še en ugovor proti šolanju s klikerjem pogosto slišim: da šolanje s klikerjem postavi odnos človek-pes na golo mehanično raven, da navadna mašinica zamenja pristno pohvalo.