Menu

Brez izgovorov prosim

piše: Silvia Trkman

Moja teorija o pametnih psih in nesposobnih učiteljih nima veliko privržencev. Je že tako, da je razloge za neuspehe pri šolanju lažje naprtiti svojemu psu kot sebi. Žal, razen tega, da je nekatere pse res težko motivirati, od mene ne boste dobili nobenega drugega izgovora. – Se pa takih izgovorov rado poslužuje kar nekaj pasjih trenerjev.

Celo avtor Inteligence psov, Stanley Coren, sklepa, da so nekateri psi tako neumni, da jih ni možno naučiti praktično ničesar in po tem, da se dandi dinmotovi terierji ne pojavljajo na tekmah iz poslušnosti, sklepa, da gre za sila neumne pse. To seveda niti slučajno ni res. Gre pač zato, da si ljudje, ki si kupujejo psa za tekme iz poslušnosti, raje omislijo psa katere od pasem, ki je znana po svoji pripravljenosti sodelovati z ljudmi, dandije pa si omislijo ljudje brez takih planov: ljudje, ki iščejo ljubkega hišnega kužka pač.

Razlog, da vodnikoma z dandijema iz Corenove zgodbice (gl. Coren, 1996:14) psov ni uspelo izšolati, je po mojem mnenju posledica metod, ki sta jih pri šolanju uporabljala. To, da se je, citiram, "samček redno z vsemi štirimi vkopal in se potem, ko ga je gospodar potegnil, prevalil na bok, da se je tako izognil izbruhom jeze svojega obupanega lastnika" pove zgolj to, da je njegov vodnik uporabljal povsem napačne metode in se psiho-fizično izživljal nad ubogim kužkom (tj. ga vlekel z vrvico in nanj kričal), ki je bil veliko prebister, da bi toleriral tako izživljanje.

Seveda ne zanikam, da je border collija lažje naučiti vaje poleg kot dandija, toda, kot smo ugotovili že v prejšnjem članku, razlog tiči povsem drugod: borderji so že tisočletja vzrejani za delo s človekom, medtem ko so številne druge pasme, na primer terierji, polarni psi in hrti, svoje delo vedno opravljali povsem neodvisno od človeka. In to še vedno radi počno. Niti slučajno ne zato, ker bi bili kaj bolj neumni, ampak preprosto zato, ker rdi razmišljajo s svojo glavo in so zato pri reševanju problemov in učenju novih stvari ponavadi celo hitrejši od borderjev, pudljev, nemških ovčarjev in zlatih prinašalcev, ki jih Coren uvršča v sam vrh svoje lestvice.

Mene so s svojo bistrostjo očarali predvsem polarni psi in hrti, odlično pa se je izkazal tudi edini čov-čov, ki sem ga do sedaj imela v tečaju male šole. Coren ga sicer uvršča med pet najbolj neumnih psov, po mojih izkušnjah pa je prav tako bister kot katerikoli drug pes, ga pa je morda nekoliko težje motivirati, saj v svoji zgodovini pač nikoli ni sodeloval z ljudmi. Ravno zato je po mojih izkušnjah pri takih psih še toliko bolj pomembno, da uporabljamo izključno pozitivno motivacijo. Coren (str.188) pravi drugače: "Lastniki takih psov morajo ponavadi veliko kričati, saj se psi ne odzivajo več, elo če so samo nekaj korakov oddaljeni od gospodarja". Razlog za to "neodzivnost" seveda tiči povsem drugje: ker ti psi ne tolerirajo takih metod šolanja in so dovolj bistri, da zelo dobro vedo, da jih lastnik ne more več v nič prisiliti takoj, ko so nekaj korakov stran, bodo to kot pač vsak pameten pes, ki ga zlorabljamo s takimi metodami, takoj izkoristili.

V čemer Coren vidi dokaz neumnosti psa, jaz torej vidim dokaz inteligence – in hkrati dokaz slabe metode šolanja. Kričanje pač še nikoli ni razbistrilo neumnih, ampak zgolj zastrahovalo – toliko lažje, kolikor bolj podrejen je pes in toliko težje, kolikor bolj samozavsten in neodvisen je. Ker so včasih poznali zgolj take in podobne metode zastrahovanja, si brez težav predstavljam, da so bili za njih čov-čovi trd oreh. Ko sem se sama pred štirinajstimi leti poskušala vpisati na tečaj osnovne poslušnosti s svojim samojedom, so me v prvem klubu zavrnili, ker se samojedov ne da šolati! Tri mesece kasneje sva seveda naredila izpit – z več točkami od vseh nemških ovčarjev in rottweilerjev – drugih pasem pa se v tistem času tako ali tako ni šolalo.

Na žalost obstaja še veliko takšnih inštruktorjev, ki namesto, da bi iskali napake v svojih metodah, svoj neuspeh opravičujejo s pasmo psov. In rezultatov ni ravno zaradi takšnega odnosa.

Zanimiv je psihološki poskus, kjer so polovici učiteljev povedali, da so jim zaupali razred najbolj nadarjenih učencev, drugi skupini učiteljev pa so razložili, da so jim dodelili zelo težaven razred slabih učencev. V resnici so imeli vsi razredi isto stopnjo uspešnosti, ko so jih razdelili učiteljem: že po nekaj mesecih pa so razredi, za katere so njihovim učiteljem povedali, da so v njih izbrani sami nadarjeni učenci, že dosegali zavidljivo boljše rezultate od razredov, za katere so učiteljem rekli, da imajo učne težave. Čeprav prej temu ni bilo tako, so se učne težave v teh razredih dejansko pojavile, saj se učitelji pač niso pretirano trudili in so si vsako nerazumevanje svojih učencev razložili z njihovo predpostavljeno omejenostjo, medtem ko so učitelji iz druge skupine ob vsakem nerazumevanju svojih "nadarjenih" učencev preizpraševali lastne metode.

Nauk tega eksperimenta je na dlani: če verjamete v nadarjenost svojega psa in raje preizprašujete svoje metode kot njegovo inteligenco, bodo rezultati bistveno boljši, kot če dvomite v njegovo inteligenco, čeprav je ta dvom povsem neupravičen.

V inteligenci svojega psa res ne morete iskati razlogov za neuspehe lastnega šolanja. Bob Bailey, eden od pionirjev šolanja s klikerjem, na svojih seminarjih šola kokoši: izšolana kokoš je nadvse dober dokaz, da so za šolanje dovolj pametne čisto vse pasme psov. Bob Bailey je po isti metodi izšolal več kot 15.000 živali skoraj 140 različnih vrst: šolati se da celo akvarijske ribice, zato nikar ne verjemite nikomur, ki vam bo razložil, da se vašega psa pač ne da izšolati!

Tudi Coren, čeprav to stališče zagovarja v svoji knjigi, v to očitno ni povsem prepričan, saj, ko na strani 232 govori o ljudeh, pravi povsem nasprotno: "Ljudje z višjo inteligenco potrebujejo ečjo motivacijo, več izzivov in večje spremembe" – kar potrjuje našo in ne njegovo teorijo. To namreč pomeni, da čov-čovi, polarni psi, hrti in molosi niti slučajno niso neumni, ampak izredno bistri, zato jih je pač težko motivirati. Če vam to ne uspe, je to sicer lažje razložljivo, kot če vam ne uspe motivirati katerega od ovčarjev, nikakor pa nima nobene veze z inteligenco psa.

Zato me naravnost zmrazi ob stavkih, kot so: "Če sta starša mladička, ki ga kupujete, opravila izpit iz poslušnosti, obstaja veliko možnosti, da bo tudi njuno potomstvo primerno za šolanje" (Coren str. 217). Prvič VSI psi so primerni za šolanje. In drugič: opravljeni izpit pove zelo veliko o trenerju in zelo malo o psu.

V to pa je ljudi dejansko zelo težko prepričati. Neverjetno veliko ljudi je na primer zainteresirano za mladička moje pirenejske ovčarke Lo: Lo je pač že petič državna prvakinja v agilityju, že sedem let članica državne reprezentance in ima kar nekaj lepih rezultatov iz pomembnih tekmovanj, vključno s svetovnimi prvenstvi. S tako bero rezultatov se lahko pohvali malokateri pes, pa vendar … Lo je po naravi izredno plašna psička, ki sem jo v prvem letu njenega življenja intenzivno socializirala 24 ur na dan, sicer nikoli ne bi prenesla gneče in hrupa tekmovanj. Zaradi prirojenega strahu pred višino tudi nikoli ne bi šla čez višinske ovire, če odpravljanju tega strahu ne bi posvetila 6 mesecev vsakodnevnega dela. Poleg tega je izredno nervozna in se zato težko koncentrira, kar prav tako otežuje šolanje. Skratka: mladička svoje Lo ne bi privoščila prav nikomur. Razlog, da sem jo sploh vzela, je bil izključno ta, da trdno verjamem v to, da se s pravilnim in pravočasnim šolanjem da premostiti vse morebitne težave. – Čeprav se jim seveda da izogniti z izbiro mladička.

Pri izbiri mladička pa vam prav nič ne morejo pomagati rezultati staršev. La, ki je čisto nasprotje LO in odličen kuža za šolanje, brez na svet prinesenih strahov in fobij, se ne more pohvaliti z rezultati svojih staršev. Oba živita visoko v Pirenejih, ne poznata niti osnovnih ukazov in se nikoli nista pojavila na nobenem tekmovanju. Toda, ker sta zdrava kmečka psa brez kakršnihkoli fobij in travm, pol njunih mladičkov blesti na raznoraznih tekmah po Sloveniji, Franciji in Španiji, kamor so bili prodani: ostala polovica pa ždi na vrtu in ne pozna niti osnovnih ukazov. In sicer niti slučajno ne zato, ker bi bili ti bratci in sestrice kaj manj nadarjeni od La, Sili ali Unique – ampak preprosto zato, ker jih njihovi lastniki nikoli niso šolali.

Hja, tako pač je. Za razliko od ameriških avtorjev, ki vam bodo razložili, da so nekatere pasme preprosto preneumne za šolanje, vam jaz ne nudim nobene tolažbe za sladke sanje. Vsi psi so dovolj pametni in če gre kaj narobe, za to nikoli ni kriv pes, ampak vedno zgolj in samo njegov vodnik. Žal.

Log In