Menu

Kdo bo koga?

piše: Silvia Trkman

Pametni Hans je dal znanstvenikom svojega časa pomembno lekcijo. Živalim namreč večinoma res pripisujemo manjšo stopnjo inteligence, kot si zaslužijo, kdaj pa kdaj pa nas njihova tenkočutnost in neverjetna sposobnost opazovanja in razbiranja čustev ljudi zapelje v precenjevanje njihovih umskih sposobnosti.

Pametni Hans je bil konj, ki je znal računati. Vsoto zastavljenega računa je odkopitljal s svojim kopitom. Seveda so bili vsi znanstveniki prepričani, da gre za trik, da mu njegov lastnik kot vsak dober cirkusant nakaže, kdaj mora nehati udarjati s kopitom. Toda ni bilo tako: Hans je pravilno izračunal tudi vse račune, ki so mu jih postavili znanstveniki. Zato so v končni fazi Hansu že skoraj priznali sposobnost računanja, ko so končno le ugotovili, v čem je trik: Hans je iz vedenja izpraševalca, pa naj je bilo še tako subtilno, razbral, kdaj mora nehati udarjati s kopitom. Njegove računske sposobnosti so odpovedale v trneutku, ko mu je preprost račun zastavil izpraševalec, ki odgovora ni poznal.

Tudi lastniki psov pogosto in hitro pademo v enako past, v katero je znanstvenike ujel Pametni Hans. Tudi naši psi so namreč izvrstni detektorji našega razpoloženja in občutkov. Več časa preživimo z njimi in več se z njimi ukvarjamo, bolje jim gre prebiranje naših občutkov – tudi takrat, ko svoje razpoloženje skušamo skriti pred pasjimi očmi. Toda našim psom ne more uiti nobena gesta, nobena poteza na obrazu, naš še tako prikrit strah, živčnost ali jeza. Nasmeh na obrazu in pohvala prav nič ne pomagata, č v resnici nismo zadovoljni z delom psa.

Ko je bila La še mladiček, jo je naključni mimoidoči opazovalec označil za poredno. La seveda ni prav nič poredna in čeprav je izredno bistra psička, koncept porednosti prekaša njene sposobnosti. Šlo je namreč za to, da se nam je na dokaj ozki cesti približeval avto in sem jo zato poskušala dvigniti v naročje, ona pa je začela krožiti okoli mene in je zato nikakor nisem mogla ujeti. Začutila je namreč mojo živčnost in strah in se je nanju kot pravi ovčarski kuža odzvala s kroženjem – enak odziv lahko opazujete pri večini ovčarskih pasem z izjemo border collieja, ki pase z očmi in zato v takih trenutkih praviloma otrpne in ne kroži.

Težavo sem rešila tako, da sem malo La naučila, da mi na povelje skoči v naročje ali pa se uleže, na mojo živčnost pa še vedno odgovori s svojo živčnostjo in kroženjem: ne zato, ker bi bila poredna, ampak zato, ker je zanjo to naravna reakcija na situacijo, v kateri je pod pritiskom, in ne ve, kaj naj stori.

Prav tako niso prav nič poredni psi, ki odlično delajo povsod razen na tekmi in jih njihovi vodniki tako zelo radi in tako zelo hitro obtožijo, da to počno "nalašč".

Tekmovalci v agilityju zelo dobro poznamo fenomen psov, ki na domačem vadišču, pa tudi na predstavitvah in seveda vseh neuradnih tekmah delajo brez napake, na pomembnih tekmah pa na startu ne čakajo, skačejo cone in podirajo ovire …Ali to počno zato, ker komurkoli nagajajo? Seveda ne! Tako smo jih naučili mi sami: medtem, ko jih na treningu redno ustavljamo za podrte palčke, preskočene cone itd., veliko vodnikov na tekmi tega ne stori in posledično svoje pse nauči, da so ta vedenja, ki jih pri treningu sicer ne odobravamo, na tekmah popolnoma sprejemljiva. Psi so, kot smo že rekli, sila bistre živali in kdaj pa kdaj se učijo bistveno hitreje, kot bi si mi to želeli…

Zato mi izjava "zafrkava me!" vedno znova naježi kožo po vsem telesu. Ko je tako izjavo podal opazovalec vadbe psa, ki je nekajkrat zgrešil pravilen vstop v slalom, sem psa takoj vzela v svoje roke in v prvo dobila pravilen vstop. Šlo je pač preprosto zato, da vodnik psa ni pravilno pripeljal v slalom in mu je s telesom pravzaprav onemogočil pravilen vstop. Če je kdo koga zafrkaval, je nedvomno vodnik zafrkaval svojega psa z nejasnim vodenjem in ne pes vodnika z napačnimi vstopi v slalom.

Žal sem slišala že precej podobnih zgodb o psih, ki "za nalašč" podirajo palčke, skačejo cone ali gredo na napačno oviro. O teh psih sem slišala že vse mogoče, pa vendar nisem videla še nobenega takega psa. Vsi psi, ki sem jih videla doslej, so take ali podobne stvari počeli zato, ker so bili ali pomanjkljivo natrenirani ali slabo vodeni, ali pa jih je v to silila vodnikova živčnost. Prav noben pa ni tega počel "nalašč".

Zato brez skrbi: karkoli že se vam zgodi, vaš pes vas prav zagotovo ne zafrkava. Bržkone se trudi po svojih najboljših močeh, pa vas ne razume, ker pač ne govori slovensko, vam pa gre po pasje še slabše od rok kot pa njemu po slovensko. Morda (čeprav je to res le poredkem) se celo res ne trudi, a temu je bržkone tako zato, ke se mu je učenje zamerilo, ker niste bili dovolj razumljivi, ste bili grobi ali pa ga preprosto niste znali zadovoljivo motivirati. Prav gotovo pa vas ne zafrkava!

Tudi maščuje se ne, ampak zgolj po svojih najboljših močeh rešuje konflikt. Tudi trmast ni, ampak zgolj preizkuša svoje mesto v krdelu, očitno ga pač še niste prepričali v svoj prav. Pametnejši in samozavestnejši je pes, boljše razloge boste morali imeti.

In pametni psi nedvomno so. Tako pa se morda ne zdi tistemu Francozu, ki je na seminarju v Italiji razlagal, da se psi ne morejo naučiti levo in desno, ampak Francozi pač res niso dobri trenerji. Francozi sicer hitro tečejo in dobro vodijo svoje pse, šolati pa jih nedvomno ne znajo. Mene so psi hitro prepričali v svojo inteligenco, moj prvi pes, čisto pravi samojed, je bil nedvomno zelo prepričljiv.

Še danes, po petnajstih letih šolanja psov, me psi vedno znova presenetijo s svojo bistrostjo. Ko sem na primer naučila La, da tri identične posode za hrano pospravi drugo v drugo, me je zanimalo, ali bi znala pravilno zložiti tudi posodice različnih velikosti. In res: najprej je vzela srednjo, jo postavila v večjo in vanju položila še najmanjšo. Njeno odločitev bi lahko razložili tudi s tem, da je manjšo posodico pač lažje dvigniti kot večjo, zato sem jo v nadaljevanju spodbudila, da začne pri najmanjši skledici, kar je pomenilo, da bosta obe skupaj težji od večje, ko bo manjšo postavila v srednjo. Kljub temu je prijela najmanjšo, jo postavila v srednjo in potem obe posodici skupaj postavila v največjo. Tudi v vseh nadaljnjih poizkusih je dokazala, da ve, kaj dela.

Povsem me je navdušila tudi Šja, ki je na enem od sprehodov zašla v jarek z zelo strmimi stenami. Ko je prvič poskusila splezati ven, ji je zmanjkalo moči in je padla nazaj v jarek. Njena lastnica so je zato še enkrat poklicala, da bi ji pomagala iz jarka, Šja pa jo je odločno ignorirala in splezala do sredine nasprotne stene jarka, kar ji je dalo dovolj zaleta, da je z lahkoto prišla iz jarka na pravi strani.

Prav taki in podobni primeri izvirnega reševanja problemov, s katerimi se pes ni bil naučen spopadati, so dokaz njihove inteligence. Stopnja izšolanosti pa prav ničesar ne pove o njegovi bistrosti. Stopnja izšolanosti psa govori zgolj o bistrosti in angažiranosti vodnika. Za šolanje na katerikoli stopnji in v katerikoli disciplini že pa so dovolj pametni čisto vsi psi. In vedno znova me preseneča, da nekateri v to dvomijo - hkrati pa psom pripisujejo tako zapletene lastnosti, kot so trma, maščevanje, hinavščina itd.

Ne, teh konceptov pri psih res ne boste našli. Boste pa pri prav vsakem psu našli dovolj veliko mero inteligence, da ga boste naučili, karkoli si zaželite. In če ga boste učili pravilno in ga za delo tudi motivirali, prav gotovo ne boste imeli občutka, da vas kdorkoli zafrkava. Tega pa namreč psi le ne znajo.

Log In